Otrok ne postane bralec čez noč
Branje je veščina, ki jo potrebujemo in uporabljamo vse življenje v vseh situacijah. Ker se v današnjem času branju ne moremo izogniti, je zelo pomembno, da je branje spretnost, ki jo obvladamo kar se da dobro. Učenje branja ni lahka naloga; poteka vseskozi, z veliko vaje, potrpežljivosti in ob pomoči drugih. Priznani ameriški pisatelj John Steinbeck je učenje branja opredelil kot “največji samostojni napor, ki ga prestane človeški razum, in to v otroštvu”. Vaš otrok pa tega ne zmore sam. Da bi postal pravi bralec, potrebuje vas, starše. Vsi otroci potrebujejo starše, da:
- jim berejo,
- jih poslušajo, kako berejo, ko so še majhni,
- se z njimi pogovarjajo o branju, ko so starejši,
- jim omogočajo mirne trenutke, primerne za branje,
- si izposojajo (ali kupujejo) knjige in drugo gradivo,
- sodelujejo z njihovimi učitelji in
- so jim zgled odraslega bralca.
Otrok ne bo postal bralec za vse življenje čez noč; to bo postal z vztrajnostjo staršev, z ljubečim sodelovanjem in predanostjo procesu branja od zgodnjega otroštva do najstniških let (Kropp, 2000).
Kako brati z otrokom, ki še ni samostojen bralec? Postopoma: od malega k velikemu v zelo majhnih korakih. Skupaj z otrokom poiščite knjige, ki so otroku všeč. Šola opismeni otroke, nekateri pridejo bralci že v šolo, ampak kasneje zanimanje za branje pojenja. Zakaj? Ker upade zanimanje staršev, kako otrok bere, kakšen je njegov napredek, ker zmanjka pohvale, vzpodbude. Pozornost staršev naj traja vse obdobje osnovne šole, pri učencih, ki jim predstavlja branje problem, pa se mora nadaljevati tudi v srednjo šolo.
Zlato pravilo pri vzgoji dobrega bralca se glasi: berimo vsak dan po malo. Če se držimo pravila 10 minut na dan, ne moremo zgrešiti. Zmotno je mnenje, danes bomo malce spustili, jutri nadoknadili. Pravilo 10 minut naj velja tudi kasneje, ko otrok postaja bolj samostojen bralec. Zavedati se moramo, da je otrokovo branje res vsak dan boljše. Veseliti se je treba vsakega najmanjšega napredka in ga primerjati s prejšnjim znanjem, ne pa z otrokovim sošolcem.
Ena od metod, ki jo lahko uporabite, je metoda branja v treh stopnjah.
- Pri prvem branju besedilo preberemo naglas najprej mi sami, otrok pa sledi besedilu s prstom. Pri tem pazimo, da beremo v hitrosti otroka, da nam bo lahko sledil.
- Pri drugem branju beremo daljše, težje besede mi, otrok pa krajše, enostavnejše.
- Pri tretjem branju bere otrok vse besede. Odrasli mu sledi s pisalom in ga ustavlja ob napakah. Že prej se dogovorite z otrokom, kako želi, da ga opozarjate na napake (z glasom, s tapkanjem pred besedo, ki jo je otrok prebral napačno…). Pri branju si otrok lahko pomaga s prstom, bralnim ravnilcem ali kartončkom. Če naredi napako, ga ne oštevajmo. Otrok naj poskusi znova, če ne zmore sam, skušamo do rešitve priti skupaj. Vsako pravilno rešitev pohvalimo. Otroka nagradimo kadar se sam spomni na branje. Nagrade naj bodo vedno nematerialne (družinski obisk kina, čas, ki ga lahko otrok preživi za računalnikom …).
Kasneje, ko gre otroku vse bolje, prvo stopnjo lahko izpustite.
Berite svojemu otroku, on pa naj bere vam. Glasno branje z otrokom pozitivno vpliva na razvoj jezika in pismenosti, kasneje na boljše razumevanje prebranega. Vse to pa vpliva na dober šolski uspeh. Kdo naj v družini bere z otrokom? Kdorkoli, a raziskave so pokazale, da otroci pri branju napredujejo hitreje, če je njihov bralni partner očka. Moški znajo določene vloge odigrati bolj možato, včasih pa bolj smešno kot mame. Preko branja imajo očetje tako priložnost, da s svojim otrokom poglobijo vezi in izboljšajo odnos (Kesič Dimic, 2010).
Kakšne knjige naj bere otrok? Zelo različne:
- knjige z malo teksta in veliko ilustracij,
- slikopise,
- knjige, ki so vezane na otrokov interes (živali, avtomobili, princeske …),
- stripe,
- navodila za izdelavo letala,
- kuharske recepte,
- revije: Ciciban, Cicido …
- tv spored …
Čas, ki ga preživite z otrokom ob knjigi, naj vam ne predstavlja muke ali dodatne obremenitve. To naj bo dragocen čas, ki otroka oblikuje v bralca za vse življenje.
V ribniški šolski in splošni knjižnici poznamo težave, na katere naletijo otroci in starši v začetku bralnega obdobja pa tudi kasneje.
O težavah, s katerimi se soočate, se lahko posvetujete s knjižničarkami v obeh knjižnicah.
Namesto zaključnih misli pa še anekdota o slavnem izumitelju in publicistu Benjaminu Franklinu. Ko je deloval kot ameriški veleposlanik v Franciji, je tamkajšnje razumnike pogosto presenetil z modro pripombo. Pri neki večerji se je porodilo vprašanje, kdaj si človek zasluži največje usmiljenje. Nanj so odgovorili vsi gostje, v spominu pa se je ohranil le odgovor Benjamina Franklina: “Če je osamljen na deževen dan in ne zna brati.”
Angelca Bregar, knjižnica Osnovne šole dr. Franceta Prešerna Ribnica
Anica Mohar, Knjižnica Miklova hiša
Viri in priporočljiva literatura:
- Kropp, P. Vzgajanje bralca. Učila, 2000.
- Kesič Dimic, K. Priporčnik o branju. Alba 2000, 2010.
- Černe, T. Spodbujanje začetnega branja in pisanja pri otrocih, ki imajo specifično motnjo branja in pisanja (disleksijo). Spletna stran društva BRAVO: www.drustvo-bravo.si