Erasmus+ je program Evropske unije, ki naslavlja mednarodno sodelovanje na področju izobraževanja, usposabljanja, mladih in športa. Pod njegovim okriljem že vrsto let potekajo projekti mednarodnih izmenjav za mlade in študente, izvajajo pa se tudi projekti, povezani z mednarodnim poklicnim izpopolnjevanjem. Enega takšnih sem se kot (mladinska) knjižničarka Miklove hiše Ribnica udeležila letos med 12. in 20. majem. Skupaj s šestimi kolegicami iz knjižnic po Sloveniji (Ljubljana, Novo mesto, Brežice, Grosuplje, Logatec, Metlika) smo se odpravile v Litvo na izobraževanje za knjižničarje z naslovom »Premostimo vrzeli: Opolnomočenje knjižničarjev za delo z mladimi s posebnimi potrebami«.
Iskriva je bila izmenjava mnenj o podobnostih in razlikah med knjižnicami, ki smo si jih na poti v Litvo ter med našim bivanjem v litovskem mestu Šiauliai izmenjavale članice slovenske ekipe, čisto nova raven pa je bila prisluhniti poklicnim kolegom iz preostalih držav udeleženk. Na izobraževanju smo bili namreč prisotni knjižničarji iz petih različnih držav – Litve, Latvije, Nizozemske, Portugalske in Slovenije. Za namen izobraževanja smo bili naprošeni, da že pred prihodom pripravimo predstavitev svojih knjižnic, prav tako pa smo v sklopu kulturnega večera predstavljali svoje države preko kulinarike, kulturnih posebnosti in znamenitosti. Medsebojno druženje nam je dalo dodatno širino in zamisli, zato beležka ni bila nikoli prav daleč.
Med strnjenim in dokaj intenzivnim izobraževanja smo tekom tedna prisluhnili različnim predavateljem, ki so nam tehtno in strokovno približali svoje delo z nevrodivergentnimi mladimi, s poudarkom na mladih z motnjami avtističnega spektra in ADHD. Razbijali smo mite, spoznavali izzive, s katerimi se ti mladi vsakodnevno srečujejo tako doma kot v šoli in med vrstniki. Predstavili so nam, kako lahko knjižnice prilagodimo svoje prostore, kateri materiali so lahko v pomoč, na kaj je dobro biti pozoren pri komunikaciji. Skupni imenovalec priporočil je bil, da knjižnice postanejo bolj prijazen, varen in vključujoč prostor. Posebno poglavje našega izobraževanja je predstavljalo senzorno branje, pri katerem gre za to, da poslušalci prebrano doživijo z vsemi čuti. Pripravo senzorne urice smo z veseljem v praksi preizkusili tudi sami.
Litva je država, ki se ne znajde pogosto na seznamu obveznih počitniških destinacij, zato je bilo morda toliko bolj dragoceno, da smo imeli mimogrede priložnost spoznati še nekaj značilnosti litovske kulture. Npr. to, da so Litvanci izjemno domoljubni in ponosni na svojo državo. Da so prijazni, malce zadržani in delovni. Da so strpni vozniki, ki pešce opazijo že od daleč. Da je njihova dežela ena sama ravnina, na kateri so maja prevladovala živorumena polja z oljno ogrščico. Če boste kdaj imeli možnost, da se udeležite tovrstnega poklicnega izpopolnjevanja, toplo priporočam, sicer pa velja, da je konec izobraževanja pravzaprav šele začetek procesa, skozi katerega bo Knjižnica Miklova hiša Ribnica postajala vedno bolj prostor za vsakogar.
Nina Pirc Vovčko, Knjižnica Miklova hiša
