Knjižnica Miklova hiša Ribnica

Škrabčev trg 21, Ribnica
T: +386 (0)1 83 50 382
M: +386 (0)41 390 057
E: illsikrib@rib.sik.si

Zgodovina družine Arko

Irena Arko
Miklova hiša Ribnica
MIKLOVI

Kronika Miklove družine iz Ribnice je napisana večidel po pisnih in ustnih podatkih Antonije Arko, razen podatkov o zadnjih dveh rodovih, ki se jih potomca še sama spominjata. Večina podatkov o rojstvu, poroki in smrti je preverjena po župnijskih knjigah v škofijskem arhivu v Ljubljani. O dr. Antonu Arku so povzeti arhivski zapisi iz knjige prof. Franca Štukla »Zapisniki in drugi izbrani dokumenti iz arhiva občine Škofja Loka 1861 do 1918«, ki je izšla leta 1979. Zakaj so vpisani prvi trije predniki pod imenom ERKO in ne ARKO, Antonija Arko ni vedela pojasniti.
 

ŠTEFAN ERKO /ARKO/
 

O njem navaja Antonija Arko letnico poroke 1756 z Nežo Mrhar iz Prigorice in letnico smrti 1778. V poročni knjigi je vpisan kot Stephen Erko. Žena mu je rodila osem otrok, od njih ga je nasledil Joannes.

Letnica smrti ni preverjena, ker v Škofijskem arhivu manjka cel letnik 1778 mrliške knjige.

 

JOANNES ERKO /ARKO/ starejši

Rodil se je 3.6.1760 kot tretji otrok Štefana Erko in njegove žene Neže, rojene Mrhar. Poročil se je 21. januarja 1782 z Marijo Babnik iz Šiške. Poroka je bila v Strugah, kjer je bil nevestin brat Lovrenc takrat župnik, vendar poročnega obreda ni opravil sam, ampak vikar iz Ambrusa. Zakonca sta imela sedem otrok. Joannes starejši je umrl 3.3.1835 v Ribnici v hiši št. 2 (sedanji Miklovi hiši), ki jo je kupil za sina Joannesa mlajšega.

 
JOANNES ERKO /ARKO/ mlajši

Rodil se je 1.1.1786 kot tretji otrok po vrsti v zakonu Joanesa Erko starejšega in njegove žene Marije, r. Babnik. Poročil se je 21.2.1816 z Marijo Novak iz Ribnice, vulgo Šuščevo. Imela sta dvanajst otrok, od teh so štirje umrli že v rani otroški dobi. Drugorojenca je dal oče v šole in je postal notar. Tudi njegov tretjerojeni sin Anton je bil nekaj časa v ljubljanskih šolah. Joannes mlajši je umrl 24.7.1836 za kolero, ki se je v tistem času razširila v Ribnici in okolici. Prva žrtev je zabeležena v župnijski mrliški knjigi dne 13. julija. Bolezen je proti koncu meseca dosegla višek in nato polagoma upadala. Dne 29. julija je umrlo oziroma je vpisanih v mrliški knjigi 19 oseb, nekaj prej in kasneje pa po osem do petnajst dnevno. 18. oktobra je vpisana v mrliško knjigo zadnja žrtev kolere. Od Miklovih je umrl gospodar Joannes mlajši, ženi in otrokom pa je bolezen prizanesla. Vsega skupaj je umrlo za kolero v Ribnici in okolici 239 ljudi.
Vdova Marija se je ponovno poročila novembra 1840 z Johanom Lovšinom in za vselej zapustila Miklovo hišo in Miklove.
Joanes mlajši je očeta nagovarjal in silil k nakupu hiše št. 2, ki so jo imeli v najemu že prej. Oče je hišo nazadnje res kupil, hotel pa je, da sin proda svojo in potem prevzame kupljeno. Po opravljeni kupčiji se je oče preselil k sinu Joannesu v hišo št. 2, poprej pa je živel pri mlajšem sinu, ki so ga klicali Tonko, v hiši št. 87. Joannes mlajši je preživel očeta samo za dobro leto in je pustil nedokončane načrte, kaj vse bo naredil pri novi hiši.

 

ANTON ARKO

je bil rojen 16.5.1820 v Ribnici kot tretji otrok Joannesa Erko (Arko) in Marije, r. Novak iz Ribnice. Ko je bil star šestnajst let, mu je umrl oče za kolero. Mati – vdova se je ponovno poročila novembra 1840. Po po pripovedovanju Antonije Arko jo je sin Anton pred tem postavil pred izbiro: ali on ali mi. Odločila se je za ponovno poroko in zapustila Miklovino in otroke iz prvega zakona. Naslednje leto je rodila deklico, krstili so jo Marija, enako kot zadnjo hčerko iz prvega zakona. Za Miklove otroke je to pomenilo, da se jim je dokončno odrekla in z materjo niso imeli nobenih stikov več. Mladi Anton je ostal z mlajšimi brati in sestrami brez matere in gospodinje. Dvejsetleten se je poročil z Nežo Adamič iz Žlebiča, mlinarjevo hčerjo. Z njo je imel petnajst otrok, od katerih jih je preživelo otroško dobo samo pet. Žena Neža mu je umrla l. 1868. Že istega leta se je ponovno poročil. Za ženo je vzel Marijo Lavrič, posestnikovo hčer iz Loškega potoka. Rodila mu je šest otrok, oba sinova sta umrla kot dojenčka, vse štiri hčere – med njimi kasnejša Miklova mama – so doživele visoko starost.
Eden od otrok iz prvega zakona, Edvard, je odšel v ZDA. Zakaj je odšel od doma, Antonija Arko ni vedela, ali pa o tem ni hotela govoriti. Poročen je bil s slovenko, vendar njegovi potomci ne znajo več slovensko. Po njem se nadaljuje družina Arko po moških potomcih.
Anton se je nekaj časa šolal v Ljubljani, kjer so zanj skrbeli stari starši po materi. Po očetovi smrti je prevzel kmetijo, gostilno in pekarijo.
Za tiste čase je bil razgledan in napreden mož. V njegovi hiši je v prvem nadstropju v največji sobi delovala čitalnica. Vse otroke razen sina Janka, ki ni bil sposoben za šolanje, je poslal v šole, sinova v Ljubljano, hčere pa v samostanske šole. Od hčera iz drugega zakona je postala najstarejša, Ivana, učiteljica, najmlajša, Antonija, poštarica, ostali dve, Karolino in Heleno pa je verjetno predvidel za prevzem Miklovine in sta napravili samostansko gospodinjsko šolo. Heleno je poslal dodatno za nekaj časa še v enega od takrat znanih ljubljanskih hotelov.
Dolga leta je bil cerkveni ključar, na občini pa izmenoma odbornik, svetovalec ali župan. Bil je zaveden Slovenec; s sinom Antonom, študentom, sta si dopisovala vedno v slovenščini, poslovne knjige pa je moral po takratnih predpisih voditi v nemščini. Ohranjeni so zapiski iz pekarije, kjer so pekli kruh za tri garnizije, za Novo mesto, Kočevje in Lož.
Leta 1858 je dal, potem ko so staro hišo podrli, zgraditi novo. Kamen z letnico stare 1827 je dal vzidati v obok kleti. Zidal jo je isti italijanski podjetnik in istočasno kot ribniško cerkev. Novozgrajeno hišo so ometali in dokončno uredili njeno zunanjost l. 1868.
Na hiši in na cerkvi so delali isti delavci in bili vsi na hrani pri Miklovih. Ko so se udrli oboki v cerkvi, je nastala tolikšna škoda, da je podjetnik bankrotiral in napravil samomor. Takrat je izgubil Anton Arko za hrano za delavce 4.000 goldinarjev.
Še večje izgube pa je Miklovec utrpel zaradi svoje nekontrolirane podjetnosti in težnje po napredku pri kmetovanju, pri čemer pa ni imel srečne roke in ni bil dovolj kritičen pri presoji danih možnosti. Že pred njim so predniki poskušali gojiti vinsko trto v bližini Bukovice, a ni uspevala. Kljub temu jo je spet posadil, pa tudi breskve, murve in hmelj, a mu ni uspevala nobena od teh kultur, prav tako ni imel uspeha z gojenjem sviloprejk.
Vsi ti poskusi, šolanje otrok, gradnja nove hiše in izguba denarja za hrano za zidarje, ki mu je ni plačal propadli italijanski podjetnik, so skoraj uničili Miklovino in zapustil jo je močno zadolženo.
Anton Arko je umrl. 7.12.1896. Kako poznan in priljubljen je bil v domačih krajih, se je pokazalo pri njegovem pogrebu. Pogrebcev je bilo toliko, da so bili prvi že na pokopališču v Hrovači, zadnji pa so zapuščali Ribnico.

 
DR. ANTON ARKO

Rodil se je 28.12.1846 v Ribnici na Dolenjskem kot četrti otrok posestnika, peka in gostilničarja Antona Arka, Miklovca, in njegove prve žene Neže. Iz ohranjenih pisem med očetom in sinom, pisanih v slovenščini, je razvidno, da je dokončal gimnazijo v Ljubljani. L. 1868 se je vpisal na medicinsko fakulteto na Dunaju in diplomiral po desetih semestrih l. 1872. Med študijem ga je vzdrževal oče. Kje je bil od l. 1872 do l. 1877 iz zapiskov in družinskega izročila ni znano, verjetno je delal v teh letih kot bolnišnični sekundarij. Njegova kasnejša služba je opisana v arhivskem gradivu škofjeloške občine (prof. Franci Štukl):
»Znani doktor druge polovice stoletja pa je bil Anton Arko. Še danes je živo ustno izročilo o tem zdravniku. Rodil se je 28.12.1846 v Ribnici. Vseskozi je bil zaveden Slovenec. Leta 1877 je zaprosil loški občinski odbor za naziv in službo »mestnega zdravnika«. Soglasno je to službo dobil. Poleg naziva »Wundarzt« je pozneje dobil še naziv »Bezirksarzt«. Takoj po letu 1877 je bil nekaj časa oglednik mesa. V družbenem življenju je odigral veliko vlogo. Občinski odbornik je bil od leta 1882 do 1908. Na sejah je redno sodeloval v razpravah. Nekaj let je bil občinski svetovalec.
Po letu 1908 je Arko izpregel odborništvo, v odbor pa sta vstopila mlajša zdravnika.
Kako je bila organizirana zdravniška služba? Anton Gerbetz je že imel naslov »Bezirksartz«, kar bi dalo misliti, da je bil že postavljen od gosposke in je imel državno plačo. Verjetneje pa je, da je v tem primeru šlo še bolj za naziv in je opravljal svoj ranocelniški poklic kot privatni obrtnik. Prvi pravi mestni zdravnik je bil dr. Arko«.
Škofjeloški občinski zapisnik poroča:
28. september 1877: »O prošnji dr. Arka za podelitev naslova »mestni zdravnik« z dne 13. avgust t.l. št. 510 je bilo enoglasno sklenjeno, da se gospod dr. Arko Anton imenuje kot mestni zdravnik z obveznostjo, da opravlja oglede mesa, za kar se mu dovoljuje nagrada 20 gld.«
16. september 1892: »Odb. Dr. Arko predlaga naj odbor se obrne na poštno direkcijo v Trstu da preskrbi tukajšnji pošti dvojezičen pečat, če ne samo slovenskega, v smislu v Avstriji zagotovljene enakopravnosti.«V arhivskih zapisih je navedeno v poglavju o občinskih odbornikih in svetovalcih, da je bil Arko dr. Anton med njimi l. 1882, 1885 – 1896, 1896 – 1908.
Arhivar prof. Franci Štukl je napisal o dr. Arku v privatnem pismu z dne 3.7.1972 potomki Miklovih: »Za občevalni jezik je navedel slovenščino. Odigral je veliko vlogo v loškem javnem življenju. Njegovo ime se v občinskih zapisnikih pojavi že konec 70. let prejšnjega stoletja. Bil je dolga leta odbornik in občasno celo eden od štirih občinskih svetovalcev.
Tudi v ljudskem izročilu je njegovo ime še živo. Ob potresu leta 1895 je vsa Loka drvela iz hiš na »plac«. Ljudje so bili zbegani, mirila sta jih župnik in dr. Arko, ki je nasvetoval molitev – »kdor še zna kaj moliti«.
Ohranjen je rokopis dr. Arka in sicer »Račun za zdravniške opravke obolelim udom tukajšnje okrajne bolniške blagajnice za čas od 1. oktobra 1894 do konca decembra 1894 storjenih od dol podpisanega.«
Dr. Anton Arko ni bil poročen in ni imel potomcev. Umrl je 11. avgusta 1908. V svoji oporoki z datumom 2. januar 1907 je odredil:
»Moja hiša v Škofji Loki se naj proda. Za skupilo kupijo naj se državni papirji. Vsakoletne obresti naj dvigne posestnik moje rojstne hiše štev. 2 v Ribnici. Ta ima skrbeti, da se napravi, recte ohrani lična spominska plošča, vložena na primernem mestu hiše, in da ostane hiša vedno v dobrem stanju.
Naložijo naj se 900 fl. Za dijaško ustanovo. Obresti naj uživa kak dijak od mojih bratov in sestra in sicer, če bi jih bilo več – najpridnejši.
Ako bi tacih potrošnjakov ne bilo, imajo pravico do ustanove tudi dijaki drugih sorodnikov in ako tacih ne bi bilo, tako kaki pridni dijaki iz mesta Škofja Loka ali trga Ribnica. Vživa se ustanova na gimnaziji in univerzi in sicer na posvetnih fakultetah.
Moj nečak Silvijo Pakiž iz Kranja naj prvi vživa ustanovo, ako je še priden in ako še živi.
Izvršitelj moje oporoke naj bodo gospod notav v Škofki Loki.
Ako bi kaj denrja preostajalo, naj se isti priklopi glavnici dijaške ustanove štev. 19, in se naj napravi še drugo tako ustanovo z istim pogojem.«
Dr. Antona Arka omenja v svoji povesti »Cvetje v jeseni« pisatelj ivan Tavčar:
»…parkrat ga (malega Boštjana) vlečem v Loko, da ga preišče prijatelj Arko, a leto za letom je srce v redu. Ob takih prilikah me moj prijatelj tolaži: »Mene bi bil vprašal, pa bi ti bil vse razodel! Punco sem dobro poznal, rdeče lise je dobivala na lice in tudi druga znamenja je imela, ki so kazala na srce. Z eno besedo: vivere non poterat (živeti ni mogla). Mene bi bil vprašal, pa bi si bil prihranil dosti bolečin!« Pustil sem, da je govoril; bil je glasna, a vendar dobra duša. In prišlo je kmalu leto, ko je tudi njemu zapel zvonček: vivere non poterat!«
Da je bil dr. Anton Arko zaveden Slovenec že od mladosti, pove pismo z dne 27. 3. 1867, naslovljeno na očeta: »Volitve za deželni zbor so sploh ta stare, samo v mesti Ljubljani niso volili Tomana in Kluna ampak Wurzbach in Kalteneggera, sramota za Ljubljančane. Razloček je bil za en glas proti Tomanu, in pri Klunu za 8 glasov. Ali toliko moram reči sleparsko so uganjali tukajšnji Nemškutarji. Noben uradnik ni smel Slovenca volit, priditi so pa mogli vsi. Pri volitvi je bil sam Bach pričujoč, da se ga je vsaki ustrašil. Kakor pravijo, bodo še enkrati volili.« Pripis pismu: »Včeraj ste se dobro obnašali, lepo je. Bravo!!!« Pojasnilo Antonije Arko k pripisu: »Ker so volili Slovenca in ga tudi izvolili.«

 

KAROLINA ARKO – PAKIŽ – GOEDERER
MIKLOVA MAMA

Karolina Arko se je rodila kot tretji otrok v drugem zakonu Antona Arka z Marijo Lavrič dne 7.1.1873 v Ribnici. Po osnovni šoli jo je poslal oče še v samostansko gospodinjsko šolo. Poleg slovenščine je govorila nemško, italijansko in deloma tudi kočevsko nemščino. Priženila se je k Pakižu Antonu, mlinarju in posestniku. Z njim je imela tri otroke, a sta ji dva umrla že v zgodnji otroški dobi, l. 1900 pa še mož Anton. Po očetovi smrti je Miklovina močno zadolžena in mati jo je preprosila, da se je vrnila domov. Prevzela je očetove dolgove, pristala na dosmrtno bivanje v domači hiši svojih neporočenih sester Helene in Antonije pa še na skrb in preživljanje polbrata Janka, ki je bil od rojstva duševno toliko prizadet, da ni bil sposoben za samostojno življenje. Po datumu na izročilni pogodbi se je odločila za reševanje domačije l. 1904.
Z varčnostjo, pridnostjo in gospodarsko sposobnostjo je poplačala dolgove in obdržala posestvo in hišo z gostilno in pekarijo, kmetovanje pa je močno skrčila. Kasneje je pekarijo opustila, ker ni bila dovolj donosna.
Ob vsem trudu in skrbeh za gospodarstvo je morala prenesti smrt obeh mož in treh otrok – umrl ji je tudi drugi mož in njun edini otrok – vendar ni klonila. Ko je zadnja od otrok leta 1918 zbolela za hudo gripo in začela izkašljevati kri, ki je zdravnik povedal, da je to začetek konca. Takrat je sama prevzela nego, se ravnala po Kneippovih nasvetih in premagala bolezen. Nikoli ni potožila in ne povedala, kako jo je, morda najhuje od vsega, prizadelo spoznanje, da je edina hči ne bo nasledila na Miklovini in ne bo živela v Miklovi hiši, ki jo je reševala in obdržala s tolikšnim trudom in odrekanjem. Hči se je namreč dobro leto potem, ko si je pridobila spričevalo, da se je izučila za opravljanje gostilničarske obrti, poročila z zdravnikom in se odločila za življenje z njim in ne na Miklovini. Vendar mati ne njej ne njeni družini ni odtegnila svoje ljubezni in jim ni nikoli odrekla svoje pomoči, če so jo potrebovali.

Ko pri na smrt bolni hčeri, oboleli za hudo gripo, je prevzela v svoje roke nego prvega vnuka, ki se je rodil s pičlimi sedmimi meseci. V takratnih primitivnih razmerah je napravila nekakšen inkubator. Otrokovo ležišče je obložila s pernicami in steklenicami tople vode. Šibki vnuk je ostal pri življenju in dočakal visoko starost.

Ko je po kapitulaciji kraljevine Jugoslavije l. 1941 jugoslovanska vojska odhajala iz vojašnic v Ribnici, so nameravali pognati v zrak ribniški grad. Takrat je šla Miklova mama naravnost tja in k poveljujočim častnikom, jih pregovarjala, prosila in se z njimi kregala, naj pustijo grad v miru. Gradu res niso razstrelili, ali je to preprečila Miklova mama, ali so vojaki dobili drugo povelje, je težko presoditi, a mama je bila prepričana, da je to preprečila ona. Potem so razstrelivo odnesli k Miklovi hiši, a Miklova mama je nazadnje le dosegla, da so ga odstranili še od tam.

Tudi druga svetovna vojna je ni upognila, ko je izgubila vnuka Branka, ki je bil odveden iz njene hiše in usmrčen ob nedokazani obtožbi 1. novembra 1943, in tudi ne bombardiranje Ribnice 1944, v katerem je bila močno poškodovana tudi Miklova hiša, tako da bivanje v njej dalj časa ni bilo možno. Takoj po koncu vojne je začela obnavljati hišo in je sama vodila popravila, čeprav je bila stara že več kot sedemdeset let. Od takratne oblasti je dobila precejšnje posojilo in nemške vojne ujetnike za delo na hiši, morala pa jim je dati hrano, ki jo je bilo v tistih časih težko preskrbeti kot tudi gradbeni material. Za popravilo hišne fasade ji je zmanjkalo denarja. Občina je nanjo hudo pritiskala, češ da njena hiša kvari videt trga. Ko tega pritiska že ni mogla več zdržati, ji je obljubil pomoč hčerin mož, dr. Joško Arko. Z ženo sta začela varčevati in plačala sta popravilo pročelja Miklove hiše v starem slogu l. 1956, malo pred njeno smrtjo.

Miklova mama je umrla 14. 11. 1956 v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je preživela zadnja leta svojega življenja v hčerini družini. Pokopana je na ribniškem pokopališču v Hrovači v grobu Miklovih. S smrtjo ji je bil prihranjen zadnji udarec – nacionalizacija Miklove hiše.

Vse življenjske udarce in vse nevščenosti je znala prenašati potrpežljivo in brez tarnanja in samopomilovanja. Ni se silila v ospredje, ni povzdignila glasu in vendar je imela v rokah vse niti Miklovega gospodarstva. Do sester, ki sta živeli pri njej, je bila vedno potrpežljiva in ju ni nikoli zapostavljala, prav tako ne duševno prizadetega polbrata, za katerega je skrbela vse do njegove smrti. Vsem trem je rada pomagala, če je bilo potrebno, prav tako hčeri in vnukom. Le-teh ni razvajala in ljubkovala, a so vedeli, ko si bili večji, da se nanjo lahko zanesejo.

Enkrat samkrat, ko so jo neusmiljeno priganjali k popravilu hišne fasade, je priložila hčeri v pismo listič, na katerem je potožila: »Prevzela sem, ko sem prišla iz mlina, hišo, posestvo in 21 tisoč goldinarjev dolga, to je bilo dosti. Ljudje so vedno rekli: »Miklovo bo prodano.« Ko sem bila v gostilni, je prišel stari Fleš vsak dan pivo pit in je rekel stari mami: »Miklovka, sedaj vam pa ne bo prodano, ko je ta domov prišla.« S težko mujo sem dolg poravnala, potem pa bombardiranje – spet tak strošek za popravilo, 160 tisoč, kakšnih trideset sem še dolžna. Take dobrote sem imela. Ta papir sežgi, da ne bo kdo videl, kako je meni bilo hudo.«

 
HELENA ARKO

Rodila se je kot četrti otrok Antona Arka in njegove druge žene Marije r. Lavrič dne 30.3.1875 v Ribnici. Po osnovni in samostanski gospodinjski šoli je ostala doma in pomagala v gospodinjstvu in v gostilni. Oče jo je poslal za nekaj časa v enega od boljših ljubljanskih hotelov, da se je spoznala s tamkajšnjim vodenjem gospodinjstva, njihovim načinom kuhe in pripravo boljših jedi. Zelo rada je kvačkala in je izdelovala prave kvačkane mojstrovine. Kadar ni stregla gostom, je vedno imela v rokah ročno delo. Poleg slovenščine je govorila tudi nemško. Ko je bila že zaročena, je morala na operacijo, po kateri ne bi mogla imeti otrok. Zaroka se je razdrla in je ostala pri hiši kot stara teta. To vlogo je znala sprejeti in jo je prenašala brez pritoževanja. Če je kdaj kasneje po naključju srečala otroka svojega nekdanjega zaročenca, je bila vselej ljubezniva z njima. Njena posebna ljubljenka je bila nečakinja Tončka Pakiž in je zelo žalovala za njo, ko je umrla še kot otrok. Kasneje so ji jo nadomestili nečakinja Ivica in njeni otroci. Zlasti rada je imela srednjega od njih, Branka. Usoda ji je prizanesla in je umrla dne 7.1.1943, deset mesecev pred njegovo usmrtitvijo.

Bila je šibkega zdravja in je veliko bolehala. Vseeno je bila družabna in se je rada pošalila. S trohico humorja je reševala težave, na katere je naletela. Tako je na primer rešila sledeči zaplet. Ko je bila že starejša in slabotna, ob mrzlih zimskih nedeljah ni šla k maši. To je povedala pri spovedi domačemu duhovniku. Ko mu ni hotela obljubiti, da bo vnaprej redno hodila k nedeljski maši, ni dobila odveze. Vendar se je dobro znašla. Odpeljala se je v Ljubljano in šla k frančiškanom. Tam je dobila odvezo in je od takrat hodila k spovedi samo k njim.

Za mlade ljudi je imela vedno posluh in razumevanje. Radi so se pogovarjali z njo in ji včasih tudi kaj zaupali, ker jih je razumela in so vedeli, da zna molčati, če je bil pogovor zaupen.

Znana je bila po tem, da v Miklovi gostilni ni smelo biti opitih ljudi. Goste, ki so prišli že alkoholizirani ali so pili preko mere, je znala vselej odpraviti iz hiše spretno, potihem in brez zapletov.

 

ANTONIJA ARKO
kronistka Miklovih

Rodila se je kot peti otrok v drugem zakonu Antona Arka in Marije r. Lavrič dne 9.6.1877 v Ribnici. Kot otrok je med prerivanje sorojencev padla s kmečke peči in si poškodovala prsni del hrbtenice. Starša tega nista pravočasno opazila in nista ukrenila ničesar. Šele polbrat Anton, ki je bil takrat že zdravnik v Škofji Loki, je kasneje to ugotovil, vzel dekletce k sebi in mu je uspelo do neke mere zaustaviti nadaljevanje krivljenja hrbtenice. Takrat se je nanj močno navezala in ga je imela menda raje kot starše.
Zaradi svoje telesne okvare je morala že v rani mladosti sprejeti vlogo drugačnega človeka, a o tem ni govorla in se ni pritoževala. Samo enkrat je povedala svoji pranečakinji, kako jo je kot otroka prizadela preglasna pripomba neke ženske: »Škoda, tako lepa deklica, pa pohabljena«. V veliko oporo ji je bil polbrat Anton pa tudi vsi ostali domači, ki niso dopustili, da bi bila izločena iz družine in družbe, ki so jo imele njene sestre.

Po končani osnovni in dekliški samostanski šoli se je izučila za poštarico in je bila zaposlena na pošti v Škofji Loki. Tam se je spoznala s slikarjem Groharjem in ju je po smrti polbrata Antona dala izdelati po fotografiji – morda deloma tudi po slikarjevem spominu nanj – njegovo oljnato sliko. Želela je imeti spomin na polbrata pa tudi nekoliko pomagati slikarju, saj je vedela za njegovo pomanjkanje. Kasneje je dala prav tako po fotografiji napraviti Božidarju Jakcu tudi portret svojega očeta.

Po operaciji zaradi raka na prsih je bila predčasno upokojena in se je vrnila v domači kraj, kjer je imela pri sestri Karolini, Miklovi mami, izgovorjeno pravico bivanja v svoji nekdanji sobi v prvem nadstropju.

Prej družabna se je vse bolj zapirala pred svetom, celo hrano so ji morali nositi v sobo. Posvetila se je zbiranju znamk, iskanju podatkov o svojcih in zapisovanju družinske kronike ter učenju tujih jezikov. Nemščino je znala že iz mladosti. Ko je delala na pošti, se je morala priučiti jugoslovanskega uradnega jezika srbohrvaščine in ob takratni slovanski usmerjenosti ruščine, tako da je na primer prebrala Puškina v originalu. Ko je bila že upokojena, se je naučila toliko angleščine, francoščine, španščine in bolgarščine, da je lahko prebirala knjige v vseh teh jezikih. Vsak dan je prebrala časopis, da je bila kljub izolaciji na tekočem o dogajanju doma in na tujem.

Nekajkrat na leto je šla s katerim od svojih sorodnikov na sprehod v Miklovo Ogrado in enkrat ali dvakrat na obisk k nečakinji Ivici. Takrat si je v Ljubljani kupila novo garderobo in si ogledala obe veliki trgovini z igračami, da je izbrala darila za pranečake. Redno jih je obdarovala za Miklavža in za godove. Dokler so bili v predšolski in osnovnošolski dobi, je vsak teden poslala vsakemu od njih prikupno razglednico. Obiskov na splošno ni marala, izjema so bili le nekateri sorodniki in zlasti nečakinja Ivica in njeni otroci. Zanje je vselej imela čas in jim je postregla s čokoladnimi bonboni.

Ko je bila poštarica, se je navadila na cigarete in jih je pokadila po 40 na dan. Po operaciji se jim je na hitro odpovedala in se jih ni nikoli več dotaknila.

Čeprav ji operater ni napovedal dolgega življenja po operaciji raka, je živela še dobri dve desetletji po njej in ni umrla zaradi raka, ampak zaradi odpovedi srca 23.4.1951. Bila je zadnja od Miklovih, ki je umrla v domači hiši.

Kot njena sestra Helena je tudi ona prišla navzkriž z domačim duhovnikom, a je zaplet rešila po svoje. Pri spovedi je bila vprašana, ali bere »Slovenski narod«. Na njen pritrdilni odgovor jo je duhovnik postavil pred odločitev: ali preneha z branjem »Slovenskega naroda«, ali ne dobi odveze. Odšla je iz spovednice brez odveze in nikoli več ni prestopila cerkvenega praga. Še naprej pa je molila, se držala postov in cerkvenih praznikov, a mašo je brala iz molitvenika, brez cerkve in duhovnika. Pred smrtjo je na sestrino željo pristala na prihod duhovnika. Umrla je z razpelom v roki.

 

IVANA KAROLINA PAKIŽ, por. ARKO

Ivica, kot so jo klicali, se je rodila 18. aprila 1898 v Ribnici kot drugi otrok v prvem zakonu Miklove mame s posestnikom in mlinarjem Antonom Pakižem. Njena starejša sestra je umrla triletna za davico, brat in polbrat pa kot dojenčka zaradi vročinske bolezni s krči. Oče ji je umrl za jetiko, ko je imela dobri dve leti. Z boleznijo je okužil tudi ženo in hčerko, zato sta bili, ko je bila Ivica stara tri leta, na okrevanju v Gorici. Tam sta spoznali Simona Gregorčiča, ki se je vtisnil dekletcu v trajen spomin kot »gospod«, ki je vedno prinesel zame sladkorčke«. Šestletna je dobila očima. Ni ga marala in tudi on ne nje. Zato jo je mati poslala v zadnji razred osnovne in nato v triletno meščansko šolo v samostan de Notre Dame v Šmihel pri Novem mestu. Tam je ostala tudi po očimovi smrti in dokončala meščansko šolo leta 1912. Leta 1910 ji je pisala teta iz Ribnice, da so podrli lipo sredi trga. V Šmihelu se je dobro naučila nemščine in začela z učenjem italijanščine. Da bi se izpopolnila v znanju tega jezika, jo je mati poslala še v samostansko šolo Istituto Renati v Udinah. Zelo dobro je igrala klavir in si je želela, da bi se izšolala za pianistko. Na materino željo pa si je pridobila »Učno pismo« Zadruge gostilničarjev, kavarnarjev, žganjetočnikov in izkuharjev z dne 5. januarja 1919 za pomočnico gostilničarske obrti.
Ko se je odločila za snubca zdravnika in za življenje z njim in ne na Miklovini, je pokopala svoje glasbene načrte in tudi namere svoje matere, ki je želela, da nadaljuje s tradicijo Miklovih in prevzame posestvo in gostilno. S poroko je dobila možev priimek Arko, tako da se je vrnilo njej in njenim potomcem staro družinsko ime. Vendar pa si družini nista bili v sorodu, tako je preverjeno za dobro stoletje nazaj.

Ivica je rodila tri otroke, dva sina in hčer. Do njih je bila ljubeča, a stroga in zahtevna. Kot njena mati je bila zelo delavna pa je isto pričakovala tudi od svojih otrok, predvsem pri učenju. Pazila je na to, da so vzdrževali tesne stike s staro mama in tetama v Ribnici, kar ji je zlasti uspelo pri obeh sinovih. V javnem življenju se sama ni pojavljala, ampak je bila samo zvesta sopotnica svojega moža.

Med drugo svetovno vojno jo je silno prizadela usmrtitev dvajsetletnega drugorojenca, njenega posebnega ljubljenca. Kljub temu pa ni nasprotovala možu, ki se je dosledno držal Hipokratove prisege in je med vojno pomagal ne samo svojim bolnikom, ampak tudi ranjenim ali bolnim partizanom, vsakomur, ki so ga ranili Nemci ali partizani, pa tudi Nemcem, če je bila potrebna nujna zdravniška pomoč.

Mož ji je umrl star še ne 64 let, sama pa je dočakala visoko starost. Umrla je 3. aprila 1982, pokopana pa je kot njen mož na ljubljanskih Žalah.

 
Dr. VOJSLAV JOŽEF ARKO

Klicali so ga Vojko in se pod tem imenom predstavlja tudi še sedaj. Je prvorojenec Miklove Ivice in dr. Jožeta, splošnega zdravnika v Šentvidu nad Ljubljano. Rodil se je 19.8.1920 v Ribnici. Ko mu je bilo pet let, so se starši zaradi očetove službe preselili v Šentvid. Po uspešno opravljeni veliki maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na pravno fakulteto in diplomiral l. 1944. Po začetku druge svetovne vojne se je odselil v Ljubljano, ker so Šentvid zasedli Nemci, Ljubljano pa Italijani. Veliko časa je prebil pri svoji stari mami, Miklovi mami, v Ribnici.

Po italijanski kapitulaciji se je umaknil v Italijo, v Padovo, kjer se je vpisal na fakulteto za politične vede. Zaradi stikov s tamkajšnjim odporniškim gibanjem proti fašizmu ga je fašistična policija zaprla in izročila nemški varnostni službi (»Sicherheitsdienst«, Oddelek Ge-Sta-Po). Nemci so ga februarja 1945 poslali v Nemčijo, a je prišel samo do Verone. Tam je dočakal prihod Američanov. Kot mnogo drugih so ga strpali v taborišče, kjer je moral ostati več kot štiri mesece. Ko so ga v Neaplju izpustili, se je vrnil v Padovo. Tam je dokončal študij na fakulteti političnih ved in doktoriral l. 1947. Naslednje leto se je preselil v Argentino. Samo leto dni je zdržal v Buenos Airesu. Težko je prenašal vroče in vlažno podnebje in se je potem za stalno nastanil v Bariločah pod Andi, kjer živi še sedaj. Že kot dijak se je ukvarjal s planinstvom in pisateljevanjem. V Bariločah je postal eden od ustanovnih članov Slovenskega planinskega društva v Argentini in je o slovenskem in argentinskem gorništvu objavil številne članke v slovenščini in španščini. Prav tako je izdal v obeh jezikih več knjig. Ker se je zaradi ljubezni do gora odločil za življenje pod Andi in si v majhnem kraju ni mogel dobiti zaposlitve, primerne opravljenem študiju, se je preživljal s trgovino. Poročil se je s Slovenko, Mileno Lenard, učiteljico. Imata štiri sinove in sta vse naučila slovenskega jezika.

 
BRANKO DRAGO GOJMIR ARKO

Branko se je rodil 29. 5. 1923 v Ribnici kot drugi otrok Miklove Ivice in dr. Joška Arka. Kot osnovnošolec je bil izredno spreten pri ročnem delu, risanju in slikanju, v gimnaziji pa se je poskušal tudi v pisateljevanju. Po opravljeni veliki maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na medicinsko fakulteto, študij mu je pretrgala smrt 1.11.1943.
Po razgovoru z ljudmi, ki se spominjajo dogajanja med drugo svetovno vojno, je razvidno, da je v Strletovi knjigi »Tomšičeva brigada« stvarno le mnenje dr. Pirca, da je bila obtožba namerne okužbe partizanov s tifusom nedokazana. Na drugem mestu iste knjige jo ovrže tudi avtor sam, ko poroča o obolevanju borcev za tifusom že pred prihodom v Ribnico, ko torej še niso imeli nobenega stika z medicincem Arkom. Tudi večina ostalih podatkov v knjigi se ne ujema s poročili ljudi, ki so ga poznali, in ne s pismom Antonije Arko, sestre Miklove mame, ki je imela ves čas, ko je bila Ribnica v rokah partizanov, občasne stike s svojim pranečakom Brankom. O njunih pogovorih je pisno poročala osem mesecev po njegovi likvidaciji svoji pranečakinji.

Arko Branko ni bil usmrčen po obsodbi vojaškega sodišča pri ribniški vojašnici, ampak med umikom partizanov iz Ribnice na Travni gori. Negativne in v veliki meri neresnične podatke o njem je dobil avtor knjige »Tomšičeve brigade« po vsej verjetnosti iz istega vira, ki je opravil ali odredil Arkovo likvidacijo. Dejanski vzrok zanjo ni bil ne medicinski ne politični, ampak osebni.

 
DR. IRENA MARIJA ARKO

Irena je zadnja iz Miklove družine, ki je prišla na svet v Miklovi hiši. Rodila se je 19. januarja 1925. Njena starša, Miklova Ivica in dr. Joško Arko, sta se z družino preselila v Šentvid nad Ljubljano, ko je bila stara devet mesecev. Od tedaj dalje so živeli vedno v tem kraju. Maturirala je na klasični gimnaziji, diplomirala na medicinski in pedagoški fakulteti in se specializirala za področje nevropsihiatrije. Redno delo je opravljala na psihiatrični kliniki v Ljubljani. Poleg službe je posvetila veliko svojega časa in prizadevanj duševno prizadetim otrokom in mladostnikom.

Ljubljana, 1997


Vojko Arko
MIKLOVA MAMA
Miklova hiša Ribnica
MIKLOVA MAMA IZ RIBNICE
(Spomini od daleč)


Skozi okno se mi smeje zgodnje bariloško jutro. Oči tipajo v neizrazita vzhodna pogorja, kjer se patagonski gozdovi srečujejo s pustinjo. Prav tam je poleti razsajal gozdni požar, buril divjino in nočni dežek in mraz sta ga srečno zaustavila nekaj kilometrov pred Neumeyerjevo gorsko kočo v Challhuaco, kjer gospodari moj sin Klemen.

Ob pogledih na sivino zgornjih grebenov teh skoraj nedotaknjenih gora mi spomin bega po letih moje mladosti, brodi po ribniških poljih, po obdelanih njivah, po pokošenih steljnikih. Izoblikujejo se mi že pozabljene slike nekdanjega ribniškega trga, ki ga prečka netlakovana osrednja ulica in bežni utrinki misli se dotaknejo trdno grajene Miklove hiše. Prekoračim nekaj stopnic in vstopim skozi široka vrata. Prečkam malce temno vežo, kjer neokretna naprava za točenje piva zavira promet in hušknem v gostilniško sobo z obširnimi hrastovimi mizami, nerodnimi klopmi in čvrstimi, okornimi stoli. V zadnjem predelu razsežnega prostora, kjer vodijo velika vrata v drugi »boljši« lokal, oklepa do stropa segajoča iz črnih lesenih prečk sestavljena ograja gospodarski kotiček z omaricami, policami in razno gostilniško ropotijo. V tem važnem prostorčku se suče priletna, živahna gospa, oblečena v čedno, čeprav malce starinsko obleko.
Miklova mama!
Hitro pregleda papirčke, ki jih je čez dan spravila v predalček,kjer hrani iztrženi denar in kjer jo zdaj zaposlujejo male, enostavne ali nerodne zadevice: občinski davčni računi, recept za služkinjo, ki nekaj kreha, pisemce vnuka, ki ga še ni utegnila prebrati, vabilo na veselico, kamor seveda ne bo šla – pa še druge vsakodnevne sitnosti.

Vem, da mi časovne in zemeljske daljave branijo ogovoriti jo, vem da so to samo obledeli spomini, pa se vendar posvetim enostranskemu srečanju. Pozorno spremljam urne gibe zmeraj zaposlene žene, ki hitro rešuje mimogrede nabrane opravke ter se potem naglo odstrani proti zadnjim predelom hiše, kjer v prostornem hlevu prežvekujejo kravice in krulita dva pujska. Nekaj besed dekli, ki streže živali in že se stara gospa vrne skozi nerodna, kovinska vrata v vežo. Pogleda tja proti mali kleti, pohiti čez težko loputo velike kleti v zastarelo kuhinjo in se posveti pripravljanju večerje za družino in posle.

Komaj prestavi nekaj posode in priloži naročje drv velikemu zidanemu štedilniku, že jo premikanje vrat znova kliče v gostilniško sobo. Voznik je zaustavil konje na cesti, jim pripel uzde in stopil v gostilno, da nekaj poje in popije. Zahteva pivo in se pogaja z gospodinjo za krožnik juhe in košček mesa. Ko je mož postrežen, je treba spet skrbeti za večerjo. Pa vstopita še dva ribniška kapišona, kot smo nekoč imenovati trške gospodarje, in naročita svoji čaši piva. Med skoki v kuhinjo poravna voznik račun, znanca s trga pretresata dnevne dogodke in vprašata mamo za njeno mnenje o spornih zadevah. Treba je odgovarjati, paziti, da medtem juha ne skipi in pogledati za deklo, ki je še vedno ni iz hleva. Slednjič se punca le prikaže, večerja je skuhana in gosta se poslavljata. Trohico jedi sestri, upokojeni poštni uradnici, ki živi v svojem »kotu« v prvem nadstropju in ki bo hotela izvedeti zadnje ribniške novice. Potem spet pospravljanje gostilne in pripravljanje mize za sestanek trških gospa, ki bodo prišle pit kavo in obirat poznane ribničane. Miklova mama bo morala včasih prisesti in sodelovati pri klepetu, čeprav ji glavo že polnijo skrbi jutrišnjega dne. Medtem pridejo delavke s polja, se nastanijo v kuhinji in pričnejo zajemati svojo večerjo. Še nekaj naključnih gostov, čas teče, ura je že pozna, pa se ženske še vedno ne spravijo iz hiše. No, slednjič lahko tudi gospodinja misli na spanje, potem ko je v kuhinji za drugi dan vse v redu pripravljeno. Saj sestre, ki običajno pomaga, ni doma, morala je v Ljubljano k zdravniku. Je malo mlajša od nje, a zmeraj bolna in ne zdrži toliko delo kot ona sama.


Med ribniške spomine se mi mešajo zgodovinske sličice mojega kordiljerskega mesta. Tudi bariloška preteklost govori o pridnem kmečkem življenju, ki je počasi utonilo v sedanjem zagonu trgovinstva in turizma. Nemški, švicarski, baskovski, čilski naseljenci so trebili gozd, gojili živino, utirali njive in travnike v brezmejno divjino, gradili lesene hiše in zmrzovali ob dolgih zimah. Res pa je, da je prvo hišo sedanjega mesta postavil čilski Nemec Wienerhold, ki je kupoval volno, jo prevažal do Pacifika in jo od tam pošiljal v Nemčijo. On je tudi odvažal razne potrebščine za naseljene kmete in ga torej lahko smatramo za trgovskega podjetnika.

Znova se povrne spomin v Ribnico. Sestra Helena se je vrnila in prevzela skrb za gostilno. Zdaj leta Miklova mama po zemljiščih posestva in nadzoruje delo najetih ljudi, ki prevzemajo ta ali oni posel. Ni ravno daleč do Miklovega vrta »na Mlaki«, kjer rastejo sadna drevesa in kjer uspeva za posebno ograjo zelenjava za hišne potrebe. Tam stoji tudi prostoren skedenj. Že bližje je »mali vrt« v ozki ulici proti železnici v »gasi« kot smo imenovali tisti kos ribniškega naselja. Meni se je zdelo tisto posestevce zmeraj nekam zakotno. A vendar je tudi tam domovalo nekaj sadja in zelenjave. Važnejše je bilo staro gospodarsko poslopje, ki je hranilo v svojih kleteh led za pivo. Tega so ob mrzlih dneh sekali na Bistrici kar sredi trga in je v kleti »v gasi« srečno zdržal do konca poletja. Preko polj in železnice je najti zemljišče v Lepovčah, malo dalje je še »ograda« s kozolcem in njivami. Tja sem hodil kot mlad fantič na sprehod s teto Tončko, ki se je na stara leta ukvarjala z učenjem tujih jezikov in s čitanjem knjig. Še naprej proti Mali gori je bil nekoč Miklov vinograd, nesrečni poskus očeta sedanje gospodinje, ki mu je prav tako kot reja sviloprejk prinesel same neprilike, delo in skrbi, a nobenega dobička.

Miklova mama obišče toliko polja, kot ravno zmore in kot ji čas dopušča. V gozd danes seveda ne bo šla. A ima že dogovorjen dan, ko bosta s pristojnim gozdnim uradnikom šla pogledat njeno parcelo in bosta zaznamovala drevesa, ki jih bo podrla in prodala. Potem bo morala pogozditi za prihodnji rod. Srce se ji stisne, ko to pomisli. Ali bo kdo od vnukov imel voljo, da nadaljuje njeno delo? Edina hči, poročena z zdravnikom, živi v mestnih prilikah blizu Ljubljane in otroci hodijo v šole. Kateri se bo brigal za posestvo, ki je njej vsakdanja skrb, nadloga ali veselje?

Že je sobota in zazori nedelja. Miklova mama gre najraje zgodaj zjutraj ob šestih k maši, da je pozneje prosta. Dosti da na cerkev in na obrede. Krega vnuke, če so preleni za molitev in se bolj malo brigajo za nedeljsko mašo. Vendar odda pri občinskih volitvah svoj glas zmeraj za liberalne kandidate. Njen oče, ribniški župan, se je grdo gledal z dekanom Holzapflom in tudi ona nima o sedanjem dekanu posebno dobrega mnenja. Vendar ljudje so ljudje, hiša božja pa je povsem nekaj drugega.

Kmetje iz bližnjih vasi pridejo običajno k osmi maši. Stara navada je, da se po slovesnem obredu kupica vina in nekaj razgovora prileže. Gostilna je na pravšnjem kraju za postanek pred povratkom v domače vasi, pa se napolni. Postreči vso to druščino je precej delovna zadeva. In popoldne bodo prišli fantje. Na srečo se javi že dopoldne krepka punca iz Velikih Lašč, ki se potrudi, da v nedeljo nekaj zasluži, pa prede pomagat in opravlja posel natakarice. Ima rada fantovsko družbo in veselo streže na popoldanski hajki. A zvečer bodo spet posedali kaki kapišoni in še pred fanti bo prišel zdolgočaseni posestnik z nemškim priimkom pit žganje in povedat kako zeleno kot jih samo on zna. Sicer je praktično vsakodneven gost in mama ga včasih napodi, kar pa mu ne brani, da se ne bi drugi dan znova oglasil.

Ko možakar slednjič izgine in predno se bodo nabrali fantje, še ena skrb. Dekla kašlja, treba ji bo dati čaja. Mama gre brž v prvo nadstropje, kjer ima shranjena zdravila. Spomin me zapusti, ne morem ji več slediti. Ne znajdem se, kje je ta njen kotiček. Shramba v zadnjem koncu hiše je natrpana z živili in drugo šaro, verjetno so torej zdravila v veliki sobi, ki je v dobi starega Miklavca, graditelja hiše, obratovala kot čitalnica. To so bili časi narodne prebuje in čitalništvo je cvetelo. Zdaj služi velika soba kot boljša shramba in v njej je nekaj pohištva, predvsem omar. Tam hrani verjetno Miklova mama lipovo cvetje, arniko, kamilice, žajbelj, encijan in druge zdravilne rastline. Moj oče, zdravnik, je večkrat stari gospe omenjal: »Vidite mama, jaz marsikdaj predpišem ista zdravila kot vi, samo v drugi obliki.«

No, ker sem zdaj potratil čas s takimi razmišljanji, ujamem Miklovo mamo, ko se že vrača po stopnicah. Hiti v kuhinjo s svojimi suhimi rožicami, pristavi vodo in začne pripravljati čaj. Medtem pa priložnostna natakarica že pozdravlja prve fantovske goste.


Počasi sestopam od domače hiše po klancu proti jezeru. Tod sem pred leti hodil po stezi čez ravnati breg, zdaj pa so zemljo in travo zagrnile stolpnice in tlakovane ceste. Prečkam najpomembnejšo mestno ulico in med visokimi zidanimi stavbami, ki jih nekoč še sanjal ne bi, mi kima Capilla, sloka slovenska bariloška gora. Še ovinkasta cesta in že se znajdem na dovršenem mestnem trgu.

Pogled mi brzi čez nakodrane modrikaste valove Nahuel Huapija, objame severne gore, kjer kraljuje Cerro Shaihueque, in ko sedem v jesenskem soncu na leseno klopico, pripravljeno za turiste, mi spomin beži v nekdanje čase. V lepem patagonskem popoldnevu se mi misli pomaknejo za desetletja nazaj, ko je v Miklovi hiši plalo mlado življenje. Pa se mi prikaže nekaj sličic, ki jih bom poskusil spraviti na papir.

Velika soba Miklove hiše. Nekje ob steni majhna posteljica. Tam spančka štiriletni vnuček. Trapi ga vnetje v ušesih, pa mu je stara mama privila na glavo gorke obkladke s potrebnimi vložki za ogrevanje. Ne vem več, kaj je bilo, ali olje ali koščki vroče opeke, s katero so greli mrzle postelje.

Ob veliki mizi je zbrano nekaj odraslih ljudi: starši vnučka, dva ali trije njihovi prijatelji in seveda stara mama. Miklavž je pravkar zapustil hišo in pustil za fantiča majhen vlakec. Radovedneži se ukvarjajo s premikanjem vagončkov in s preizkušanjem strojčka, ki poganja lokomotivo in vozičke po napetih tračnicah.

Morda je ropot igračke zbudil fantiča. Na vsak način se je začel premikati in pozorno ogledovati prizorček na veliki mizi. Pa ga je zagrabila huda jezica: veliki ljudje se igrajo z njegovim vlakcem! Začel je jokati. Stara mama je brž prišla do posteljice, ga vprašala, kje ga boli, prevezala povoje okrog glavice, mu prigovarjala in na tolažila. Potem se je umiril. Legel je in spet zadremal. Stara mama pa se je morda spominjala, kako je pred nekaj leti prav tega otročička, ki je bil prezgodaj rojen, negovala z oblogo gorkih steklenic in pernic ter ga rešila smrti, ki so jo vsi znanci že prerokovali. Nebogljenček je rastel, živel dolgo življenje in zdaj piše te vrstice.


V Ribnici prepreza Bistrico več mostov. Eden pelje v grad, ki je bil ob koncu vojne porušen in je preurejen v muzej. Dva mostova sta vodila »na Mlako« kot smo v moji mladosti imenovali tisto trško »predmestje«.

Skozi »Mlako« smo hodili na ribniško kopališče. Malo nad trgom je rečica izdolbla nekaj tolmunčkov in tam blizu drevja in travnikov so tržani postavili primerno leseno zgradbico z nekaj kabinami, s ploščadmi iz desk za sončenje in s stopnicami, ki so se spuščale v vodo.

Moja mama je rada plavala in seveda tudi otroke učila take veščine. Pa nas je vodila na kopališče svoje mladosti. Pozneje smo ob obiskih v Ribnici sami prihajali v tisti počitniški kotiček. Stara mama je prav zaradi nas plačevala kopališke pristojbine in kadar sem se spravljal na kopanje, mi je dala ključ naše kabine.

Na poti na kopališče mi je mama pokazala večjo hišo in povedala, da se je ona tam rodila. Fantiča so stari časi malo zanimali, a si je zapomnil pripovedovanje, povsem pa pozabil na tisto sorazmerno veliko stavbo. Pozneje je v krogu domačih, zlasti tet, izvedel za zgodbo stare mame, ki je po smrti moža in dveh otrok prišla nazaj v Miklovo hišo. In prevzela prezadolženo posestvo. Ker Miklova Karolina ni rada govorila o preteklosti, ni kritizirala ne tarnala o svojih težavah, o teh dogodkih v začetku stoletja od nje nisem kaj dosti slišal. Komaj kdaj mi je kaj omenila o »malnu«, kot so njene sestre imenovale njen bežni dom, ki ga zdaj gledam na stari fotografiji. Prav tako sem tudi samo mimogrede slišal kaj o njenem drugem možu, ki ga moja mama, njegova pastorka, ni prav nič marala. Stara mama mi ga je samo enkrat omenila. »Vzela sem ga, ker sem mislila, da bo dober gospodar.« Pa mi je pozneje v čisto drugi zvezi pisala o svoji življenjski modrosti: »Kesanje in jokanje, to je vse zastonj, tako so naš očka rekli.«

Po povratku s kopanja smo bili seveda lačni. Opoldne ali zvečer je bila za nas določena miza za pečjo v »boljši sobi« v gostilni. Če sem bil sam, je včasih prinesla jedila teta Helena ali služkinja. A kadar smo bili vsi trije vnuki na obisku, se je prav stara mama potrudila, da je prišla z veliko skledo juhe in jo razdelila po krožnikih. Prav tako je urejala z mesom, krompirčkom in zelenjavo. Včasih nas je postregla s svojim izredno dobrim golažem, ki ga je znala samo ona pripraviti. Ko smo bili še majhni, je seveda špinača krasila vso drugo jedačo, po kosilu ali večerji pa smo dobili kaj sladkega. Stara mama je pred jedjo navadno molila, in mi smo odgovarjali. Potem pa je včasih prisedla, povedala, kaj je prav, kaj ne in nas to in ono učila.

Tu se mi spomin utrne in brzi za galebi, ki se sprehajajo nad jezerom. Ko se mi povrnejo ribniške zgodbe, se zbudijo prikazi ribniškega sejma. Vsa osrednja trška cesta, seveda netlakovana in kronana z nekaj visokimi drevesi je polna stojnic, kjer prodajajo vso mogočo robo. Fantič se potika med množico ljudi in ogleduje ponujene dobrote. Potem teče domov in razklada stari mami, kaj vse je videl. In res si priletna in zaposlena žena vzame nekaj časa, spremi vnuka do branjevcev pa mu kupi bombone in lectove srčke.


Znova se prekinejo ribniške slike in pozornost mi zajame bližnji park mestnega trga. Tipam z očmi po nasajenih araukarijah in po košati cipresi nad spomenikom pionirja Prima Caprara. Vtihotapi se mi misel, da je to mogočno drevo zadnje, kar je ostalo od nekdanje divjine, ki jo je Capraro spremenil v delovni prostor za svojo žago. Pa se mi spet porajajo ribniški spomini. Namesto sejma se mi prikrade pust s številnimi pisanimi maškarami. In vidim sličico, o kateri mi je pravila sestra. Majhna punčka je prišla z mamo nalašč zato v Ribnico, da vidi pustne šeme. A je bil pust prav takrat nekam reven in ko sta šli po trgu, ni bilo nikjer nobene našemljene pojave. V Miklovi hiši pa se je tako bitje nenadoma prikazalo. Majhna, nališpana, maskirana ženska je najprej preplašila in potem razveselila deklico. Šele pozneje je otrok izvedel, da tista maškara ni bila nihče drug kot stara mama, ki je hotela ustreči mali vnukinji.


Jesensko sonce sije skozi okno. Sedim v majhni bariloški kavarni, srebam kavico in listam zadnje novice. Navada postreči gostom s časopisjem, kot so to počele kavarne v Ljubljani in Trstu, je v našem kraju razmeroma nova. Ko smo se pred skoraj petdesetimi leti znašli pod Kordiljerami, smo mogli kupiti v kaki trafiki samo najmanj dva dni stare buenosaireške dnevnike. A zdaj imamo na razpolago v kavarnah že jutranji dnevni list, ki ga pripeljejo s kamioneto iz General Roca v deželo jezer. Moj sin Tonček dela za ta časopis. Nazadnje smo pred meseci dobili v samih Bariločah čisto sprejemljiv dnevnik, ki se kliče Cordillerano.

Pregledam naslove in prečitam kako poročilo – vsega zdaj itak ni mogoče brati – pa se mi vsiljuje misel, da se svet ni kaj dosti spremenil kljub tehničnemu napredku. Seveda imamo kup stvari, ki jih še včeraj ni bilo in ki jih prav za prav niti ne potrebujemo. A človeške norosti so zmeraj enake: divjaštva v Bosni in v Liberiji, grožnje raznih vojn, ki naj pomagajo tovarnam orožja do dobičkov, nezmožnost civilizacije, da bi zajezila barbarstvo, ki se začenja že pri nevzgojenih mladostnikih – pa človeka taka razmišljanja zanesejo v dobo velikih prekucij, ki smo jih doživeli in preživeli.

Miklovi mami je bilo usojeno, da jo je pri sedemdesetih letih zajela še druga svetovna vojna. Spominjam se, kako me je vesela sprejela, ko sem zaključil svojo pustolovščino v Makedoniji. Tam sem se z veliko srečo izmazal iz nemškega ujetništva in se brez neprilik vrnil v Ljubljano. Šentvid, kjer je družina živela, so zasedli Nemci pa sem se zatekel v Ribnico. Prvi meseci vojne se niso kaj dosti poznali. Jugoslovanske vojake, ki so preje hodili k Miklovim pit pivo, so zamenjali Italijani. Stara mama se je z njimi lahko pogovarjala, saj se je v mladih letih naučila italijanščine. Ribniške dame in kapišoni so še vedno obiskovali gostilno, polje pa je rastlo in rodilo ne glede na človeške zmešnjave.

Nastanil sem se v Ribnici, včasih sem skočil v Ljubljano radi univerze. Čital sem, študiral in se sprehajal po Brezju tja do Prigorice in Dolenje vasi. V gostilni sem poskusil streči, a nisem opravljal nekega obveznega urnika. Tu in tam me je stara mama prosila, naj vprašam po vaseh po krmi za prašiče: korenje (ona je rekla »mirni«). Kolerabe (»kaule«, koruza (frmentin« po ribniško). Kot po navadi je samo povedala, da vse to potrebuje – a mi ni ne ukazovala, ne zahtevala. Večkrat sem uspel in dobil, katerikrat pa mi je seveda spodletelo.

Leta 1942 so se prilike ostrile. V gozdovih in bližnjih vaseh so se začeli oglašati partizani. Italijani so zagradili trg z bodečo žico, za potovanje v Ljubljano smo morali prositi dovoljenje in kdaj smo tudi slišali pokanje iz Velike Gore. V Bukovici so partizanski streli zadeli dva italijanska vojaka. Italijanska soldateska je zagrabila strica Franceta, brata mojega očeta, in druge kmete in jih ustrelila kot talce. Pri Miklovih je ta dogodek boleče odjeknil. Ljudje so postajali vse bolj razdvojeni v svojih pogledih na vojno in nasprotja so se večala.

Januarja 1943 je Miklovo hišo zadel pomemben udarec: po daljšem bolehanju je preminula teta Helena, ki se je kljub bolezni prizadevala pomagati v gostilni in gospodinjstvu. Zdaj sva se z bratom Brankom, ki se je navadno zadrževal v Ljubljani, nekaj več vrtila v gostilni in stregla gostom, a kaj dosti nisva zalegla. Gostilniški posli so se še močneje zvrnili na ramena Miklove mame.

Vojne ujme so se v naslednjih mesecih zgrinjale nad Ribnico. Italijani in partizani so strahovali vasi, razmere so postale izredno zapletene in so zahtevale od ljudi neke opredelitve. Vojna je v gospodarskem oziru čedalje težje pritiskala. Hrane za živino že v začetku ni bilo lahko dobiti, a tudi hrane za ljudi je začelo zmanjkovati. Gostilna je vse manj dajala. Nekajkrat me je stara mama prosila, da pobaram za denar premoženjskega sorodnika iz bližnje vasi in sem tako posojilo vselej dobil, ona pa se je potrudila, da je kljub vsem težavam ob času vrnila.

Septembra 1943 je Italija kapitulirala. Nemci so zasedli Ljubljano in partizani Dolenjsko. Po igri naključja sem se takrat znašel v Ljubljani, brat Branko prav tako po naključju v Ribnici. Njega so partizani najprej zaprli, potem mobilizirali in ga ob umiku iz Ribnice po običajnem hitrem postopku ustrelili. Obdolžili so ga grehov, ki jih ni zagrešil.

Miklovo mamo je smrt vnuka močno pretresla. Vendar je udarec sprejela kot nekaj neubranljivega, kot klofuto usode. Takrat je pisala »Ubogi revež, on sedaj počiva, a nam je težko. Radovedna sem, ako se s teto Heleno kaj vidita. Jaz nimam nič upanja na dobro, pravim pa, kateri je umrl, je srečen.«

Razumela je, da se nisem več vrnil na Dolenjsko in kmalu odšel v Italijo. Čisto neposredno pa je zadelo staro gospo in njeno sestro Tončko bombardiranje trga. Hiša je izgubila streho in sta se morali umakniti v Bukovico, kjer sta jima zetov oče in žena pokojnega strica Franceta nudila začasno zavetje.


Vzpenjam se po položni stezi proti zgornjim pobočjem mojega domačega hriba Cerra Otta. Ob poti mi kimajo ciprese in radali.

V mislih preletim lepo in srečno življenje v mojem mestecu pod Kordiljerami, v bariloških gorah in v krogu moje družine. Spomin se poslavlja v patagonski resničnosti od ribniške preteklosti po hudih letih druge svetovne vojne.

Vojna vihra se je zaključila. Medtem ko sem po povratku iz nemških zaporov in ameriških taborišč brez večjih težav živel v Padovi, se je Miklova mama z vsem ognjem spravila na popravila Miklove hiše.Za dvainsedemdesetletno ženo je to pomenilo vse kaj drugega kot udoben posel. Letala je po uradih, iskala gradbeni material, prigovarjala nemškim vojnim ujetnikom, ki jih je vlada poslala na delo v opustošene kraje. Predstavljam si trdo delo v takratnih zategnjenih razmerah. Revščina je gospodarila, zraven so še sitnale nove odredbe in novi zakoni. Vzeli so ji nekaj njiv, a obnova ji je posodila manjšo vsoto denarja za popravila. Trohico gotovine je skupila s prodajo lesa v gozdu, saj je bil pri toliko poškodovanih hišah les iskan. Takrat mi je pisala: »Prestali smo dosti, pa nič zato. Korajžen človek ne scaga.«

Koncem 1946 je sestra Tončka spet lahko stanovala v svojem »štibelcu« v prvem nadstropju in streha je bila urejena. Naslednje poletje se je delo nadaljevalo in slednjič je bilo 1948 v glavnem zaključeno. Zavedam se, da sem se v tistem času prav malo brigal za ribniške prilike. Ukvarjal sem se s svojo prihodnostjo, se trudil za potovanje preko oceana in potem z navdušenjem odkrival novi svet. Stara mama ni utegnila dosti pisati in o njenih težavah so mi kdaj poročale moja mama, sestra ali teta Tončka.

Tako sem šele v Argentini izvedel o pestenju občinskih poglavarjev, ki so grenili zadnja leta življenja stare gospe. Zgradba je bila za silo popravljena, a so zahtevali olepšati pročelje, češ da taka stavba kvari videz trga. Priskočil je na pomoč moj oče in plačal zahtevane izboljšave.

Svoja zadnja leta je Miklova mama prebila pri hčeri v Šentvidu, kamor se je preselila po smrti tete Tončke. Zapustila je ta svet novembra 1956.

Po njeni smrti so Miklovo hišo podržavili.

Ob bežnih obiskih v stari domovini sem vselej skočil v Ribnico. Ogledoval sem si Miklovino od zunaj in se spominjal lepih dni, ki sem jih v mladosti tam preživel. Po mojem zadnjem obisku so hišo spremenili v kulturni dom. Ko so politične spremembe v Sloveniji omogočile razdržavljenje zaplenjene imovine, mi je sestra predlagala, da se odpoveva zadevnem postopku. Rad sem pristal. Sam bom pač preminul pod Andi in moji otroci so se že vključili v viharni direndaj ameriškega kontinenta. Nobeden se ne bo ukvarjal s tem, kar je pomenilo njihovi prababici življenjsko brigo. Naj torej hiša še naprej služi ribniški kulturi in naj ostane v mojem rojstnem kraju trajen spomin na Miklovo družino in zlasti na Miklovo mamo, ki je posvetila svoje življenje tej stavbi na sredi trga.

Bariloče, 1997

Irena Arko

Miklova hiša Ribnica

MIKLOVI

Kronika Miklove družine iz Ribnice je napisana večidel po pisnih in ustnih podatkih Antonije Arko, razen podatkov o zadnjih dveh rodovih, ki se jih potomca še sama spominjata. Večina podatkov o rojstvu, poroki in smrti je preverjena po župnijskih knjigah v škofijskem arhivu v Ljubljani. O dr. Antonu Arku so povzeti arhivski zapisi iz knjige prof. Franca Štukla »Zapisniki in drugi izbrani dokumenti iz arhiva občine Škofja Loka 1861 do 1918«, ki je izšla leta 1979. Zakaj so vpisani prvi trije predniki pod imenom ERKO in ne ARKO, Antonija Arko ni vedela pojasniti.

ŠTEFAN ERKO /ARKO/
 


O njem navaja Antonija Arko letnico poroke 1756 z Nežo Mrhar iz Prigorice in letnico smrti 1778. V poročni knjigi je vpisan kot Stephen Erko. Žena mu je rodila osem otrok, od njih ga je nasledil Joannes.

Letnica smrti ni preverjena, ker v Škofijskem arhivu manjka cel letnik 1778 mrliške knjige.

 

JOANNES ERKO /ARKO/ starejši


Rodil se je 3.6.1760 kot tretji otrok Štefana Erko in njegove žene Neže, rojene Mrhar. Poročil se je 21. januarja 1782 z Marijo Babnik iz Šiške. Poroka je bila v Strugah, kjer je bil nevestin brat Lovrenc takrat župnik, vendar poročnega obreda ni opravil sam, ampak vikar iz Ambrusa. Zakonca sta imela sedem otrok. Joannes starejši je umrl 3.3.1835 v Ribnici v hiši št. 2 (sedanji Miklovi hiši), ki jo je kupil za sina Joannesa mlajšega.

JOANNES ERKO /ARKO/ mlajši


Rodil se je 1.1.1786 kot tretji otrok po vrsti v zakonu Joanesa Erko starejšega in njegove žene Marije, r. Babnik. Poročil se je 21.2.1816 z Marijo Novak iz Ribnice, vulgo Šuščevo. Imela sta dvanajst otrok, od teh so štirje umrli že v rani otroški dobi. Drugorojenca je dal oče v šole in je postal notar. Tudi njegov tretjerojeni sin Anton je bil nekaj časa v ljubljanskih šolah. Joannes mlajši je umrl 24.7.1836 za kolero, ki se je v tistem času razširila v Ribnici in okolici. Prva žrtev je zabeležena v župnijski mrliški knjigi dne 13. julija. Bolezen je proti koncu meseca dosegla višek in nato polagoma upadala. Dne 29. julija je umrlo oziroma je vpisanih v mrliški knjigi 19 oseb, nekaj prej in kasneje pa po osem do petnajst dnevno. 18. oktobra je vpisana v mrliško knjigo zadnja žrtev kolere. Od Miklovih je umrl gospodar Joannes mlajši, ženi in otrokom pa je bolezen prizanesla. Vsega skupaj je umrlo za kolero v Ribnici in okolici 239 ljudi.
Vdova Marija se je ponovno poročila novembra 1840 z Johanom Lovšinom in za vselej zapustila Miklovo hišo in Miklove.
Joanes mlajši je očeta nagovarjal in silil k nakupu hiše št. 2, ki so jo imeli v najemu že prej. Oče je hišo nazadnje res kupil, hotel pa je, da sin proda svojo in potem prevzame kupljeno. Po opravljeni kupčiji se je oče preselil k sinu Joannesu v hišo št. 2, poprej pa je živel pri mlajšem sinu, ki so ga klicali Tonko, v hiši št. 87. Joannes mlajši je preživel očeta samo za dobro leto in je pustil nedokončane načrte, kaj vse bo naredil pri novi hiši.

 

 

ANTON ARKO

je bil rojen 16.5.1820 v Ribnici kot tretji otrok Joannesa Erko (Arko) in Marije, r. Novak iz Ribnice. Ko je bil star šestnajst let, mu je umrl oče za kolero. Mati – vdova se je ponovno poročila novembra 1840. Po po pripovedovanju Antonije Arko jo je sin Anton pred tem postavil pred izbiro: ali on ali mi. Odločila se je za ponovno poroko in zapustila Miklovino in otroke iz prvega zakona. Naslednje leto je rodila deklico, krstili so jo Marija, enako kot zadnjo hčerko iz prvega zakona. Za Miklove otroke je to pomenilo, da se jim je dokončno odrekla in z materjo niso imeli nobenih stikov več. Mladi Anton je ostal z mlajšimi brati in sestrami brez matere in gospodinje. Dvejsetleten se je poročil z Nežo Adamič iz Žlebiča, mlinarjevo hčerjo. Z njo je imel petnajst otrok, od katerih jih je preživelo otroško dobo samo pet. Žena Neža mu je umrla l. 1868. Že istega leta se je ponovno poročil. Za ženo je vzel Marijo Lavrič, posestnikovo hčer iz Loškega potoka. Rodila mu je šest otrok, oba sinova sta umrla kot dojenčka, vse štiri hčere – med njimi kasnejša Miklova mama – so doživele visoko starost.
Eden od otrok iz prvega zakona, Edvard, je odšel v ZDA. Zakaj je odšel od doma, Antonija Arko ni vedela, ali pa o tem ni hotela govoriti. Poročen je bil s slovenko, vendar njegovi potomci ne znajo več slovensko. Po njem se nadaljuje družina Arko po moških potomcih.
Anton se je nekaj časa šolal v Ljubljani, kjer so zanj skrbeli stari starši po materi. Po očetovi smrti je prevzel kmetijo, gostilno in pekarijo.
Za tiste čase je bil razgledan in napreden mož. V njegovi hiši je v prvem nadstropju v največji sobi delovala čitalnica. Vse otroke razen sina Janka, ki ni bil sposoben za šolanje, je poslal v šole, sinova v Ljubljano, hčere pa v samostanske šole. Od hčera iz drugega zakona je postala najstarejša, Ivana, učiteljica, najmlajša, Antonija, poštarica, ostali dve, Karolino in Heleno pa je verjetno predvidel za prevzem Miklovine in sta napravili samostansko gospodinjsko šolo. Heleno je poslal dodatno za nekaj časa še v enega od takrat znanih ljubljanskih hotelov.
Dolga leta je bil cerkveni ključar, na občini pa izmenoma odbornik, svetovalec ali župan. Bil je zaveden Slovenec; s sinom Antonom, študentom, sta si dopisovala vedno v slovenščini, poslovne knjige pa je moral po takratnih predpisih voditi v nemščini. Ohranjeni so zapiski iz pekarije, kjer so pekli kruh za tri garnizije, za Novo mesto, Kočevje in Lož.
Leta 1858 je dal, potem ko so staro hišo podrli, zgraditi novo. Kamen z letnico stare 1827 je dal vzidati v obok kleti. Zidal jo je isti italijanski podjetnik in istočasno kot ribniško cerkev. Novozgrajeno hišo so ometali in dokončno uredili njeno zunanjost l. 1868.
Na hiši in na cerkvi so delali isti delavci in bili vsi na hrani pri Miklovih. Ko so se udrli oboki v cerkvi, je nastala tolikšna škoda, da je podjetnik bankrotiral in napravil samomor. Takrat je izgubil Anton Arko za hrano za delavce 4.000 goldinarjev.
Še večje izgube pa je Miklovec utrpel zaradi svoje nekontrolirane podjetnosti in težnje po napredku pri kmetovanju, pri čemer pa ni imel srečne roke in ni bil dovolj kritičen pri presoji danih možnosti. Že pred njim so predniki poskušali gojiti vinsko trto v bližini Bukovice, a ni uspevala. Kljub temu jo je spet posadil, pa tudi breskve, murve in hmelj, a mu ni uspevala nobena od teh kultur, prav tako ni imel uspeha z gojenjem sviloprejk.
Vsi ti poskusi, šolanje otrok, gradnja nove hiše in izguba denarja za hrano za zidarje, ki mu je ni plačal propadli italijanski podjetnik, so skoraj uničili Miklovino in zapustil jo je močno zadolženo.
Anton Arko je umrl. 7.12.1896. Kako poznan in priljubljen je bil v domačih krajih, se je pokazalo pri njegovem pogrebu. Pogrebcev je bilo toliko, da so bili prvi že na pokopališču v Hrovači, zadnji pa so zapuščali Ribnico.

DR. ANTON ARKO

Rodil se je 28.12.1846 v Ribnici na Dolenjskem kot četrti otrok posestnika, peka in gostilničarja Antona Arka, Miklovca, in njegove prve žene Neže. Iz ohranjenih pisem med očetom in sinom, pisanih v slovenščini, je razvidno, da je dokončal gimnazijo v Ljubljani. L. 1868 se je vpisal na medicinsko fakulteto na Dunaju in diplomiral po desetih semestrih l. 1872. Med študijem ga je vzdrževal oče. Kje je bil od l. 1872 do l. 1877 iz zapiskov in družinskega izročila ni znano, verjetno je delal v teh letih kot bolnišnični sekundarij. Njegova kasnejša služba je opisana v arhivskem gradivu škofjeloške občine (prof. Franci Štukl):
»Znani doktor druge polovice stoletja pa je bil Anton Arko. Še danes je živo ustno izročilo o tem zdravniku. Rodil se je 28.12.1846 v Ribnici. Vseskozi je bil zaveden Slovenec. Leta 1877 je zaprosil loški občinski odbor za naziv in službo »mestnega zdravnika«. Soglasno je to službo dobil. Poleg naziva »Wundarzt« je pozneje dobil še naziv »Bezirksarzt«. Takoj po letu 1877 je bil nekaj časa oglednik mesa. V družbenem življenju je odigral veliko vlogo. Občinski odbornik je bil od leta 1882 do 1908. Na sejah je redno sodeloval v razpravah. Nekaj let je bil občinski svetovalec.
Po letu 1908 je Arko izpregel odborništvo, v odbor pa sta vstopila mlajša zdravnika.
Kako je bila organizirana zdravniška služba? Anton Gerbetz je že imel naslov »Bezirksartz«, kar bi dalo misliti, da je bil že postavljen od gosposke in je imel državno plačo. Verjetneje pa je, da je v tem primeru šlo še bolj za naziv in je opravljal svoj ranocelniški poklic kot privatni obrtnik. Prvi pravi mestni zdravnik je bil dr. Arko«.
Škofjeloški občinski zapisnik poroča:
28. september 1877: »O prošnji dr. Arka za podelitev naslova »mestni zdravnik« z dne 13. avgust t.l. št. 510 je bilo enoglasno sklenjeno, da se gospod dr. Arko Anton imenuje kot mestni zdravnik z obveznostjo, da opravlja oglede mesa, za kar se mu dovoljuje nagrada 20 gld.«
16. september 1892: »Odb. Dr. Arko predlaga naj odbor se obrne na poštno direkcijo v Trstu da preskrbi tukajšnji pošti dvojezičen pečat, če ne samo slovenskega, v smislu v Avstriji zagotovljene enakopravnosti.«V arhivskih zapisih je navedeno v poglavju o občinskih odbornikih in svetovalcih, da je bil Arko dr. Anton med njimi l. 1882, 1885 – 1896, 1896 – 1908.
Arhivar prof. Franci Štukl je napisal o dr. Arku v privatnem pismu z dne 3.7.1972 potomki Miklovih: »Za občevalni jezik je navedel slovenščino. Odigral je veliko vlogo v loškem javnem življenju. Njegovo ime se v občinskih zapisnikih pojavi že konec 70. let prejšnjega stoletja. Bil je dolga leta odbornik in občasno celo eden od štirih občinskih svetovalcev.
Tudi v ljudskem izročilu je njegovo ime še živo. Ob potresu leta 1895 je vsa Loka drvela iz hiš na »plac«. Ljudje so bili zbegani, mirila sta jih župnik in dr. Arko, ki je nasvetoval molitev – »kdor še zna kaj moliti«.
Ohranjen je rokopis dr. Arka in sicer »Račun za zdravniške opravke obolelim udom tukajšnje okrajne bolniške blagajnice za čas od 1. oktobra 1894 do konca decembra 1894 storjenih od dol podpisanega.«
Dr. Anton Arko ni bil poročen in ni imel potomcev. Umrl je 11. avgusta 1908. V svoji oporoki z datumom 2. januar 907 je odredil:
»Moja hiša v Škofji Loki se naj proda. Za skupilo kupijo naj se državni papirji. Vsakoletne obresti naj dvigne posestnik moje rojstne hiše štev. 2 v Ribnici. Ta ima skrbeti, da se napravi, recte ohrani lična spominska plošča, vložena na primernem mestu hiše, in da ostane hiša vedno v dobrem stanju.
Naložijo naj se 900 fl. Za dijaško ustanovo. Obresti naj uživa kak dijak od mojih bratov in sestra in sicer, če bi jih bilo več – najpridnejši.
Ako bi tacih potrošnjakov ne bilo, imajo pravico do ustanove tudi dijaki drugih sorodnikov in ako tacih ne bi bilo, tako kaki pridni dijaki iz mesta Škofja Loka ali trga Ribnica. Vživa se ustanova na gimnaziji in univerzi in sicer na posvetnih fakultetah.
Moj nečak Silvijo Pakiž iz Kranja naj prvi vživa ustanovo, ako je še priden in ako še živi.
Izvršitelj moje oporoke naj bodo gospod notav v Škofki Loki.
Ako bi kaj denrja preostajalo, naj se isti priklopi glavnici dijaške ustanove štev. 19, in se naj napravi še drugo tako ustanovo z istim pogojem.«
Dr. Antona Arka omenja v svoji povesti »Cvetje v jeseni« pisatelj ivan Tavčar:
»…parkrat ga (malega Boštjana) vlečem v Loko, da ga preišče prijatelj Arko, a leto za letom je srce v redu. Ob takih prilikah me moj prijatelj tolaži: »Mene bi bil vprašal, pa bi ti bil vse razodel! Punco sem dobro poznal, rdeče lise je dobivala na lice in tudi druga znamenja je imela, ki so kazala na srce. Z eno besedo: vivere non poterat (živeti ni mogla). Mene bi bil vprašal, pa bi si bil prihranil dosti bolečin!« Pustil sem, da je govoril; bil je glasna, a vendar dobra duša. In prišlo je kmalu leto, ko je tudi njemu zapel zvonček: vivere non poterat!«
Da je bil dr. Anton Arko zaveden Slovenec že od mladosti, pove pismo z dne 27. 3. 1967, naslovljeno na očeta: »Volitve za deželni zbor so sploh ta stare, samo v mesti Ljubljani niso volili Tomana in Kluna ampak Wurzbach in Kalteneggera, sramota za Ljubljančane. Razloček je bil za en glas proti Tomanu, in pri Klunu za 8 glasov. Ali toliko moram reči sleparsko so uganjali tukajšnji Nemškutarji. Noben uradnik ni smel Slovenca volit, priditi so pa mogli vsi. Pri volitvi je bil sam Bach pričujoč, da se ga je vsaki ustrašil. Kakor pravijo, bodo še enkrati volili.« Pripis pismu: »Včeraj ste se dobro obnašali, lepo je. Bravo!!!« Pojasnilo Antonije Arko k pripisu: »Ker so volili Slovenca in ga tudi izvolili.«

 

KAROLINA ARKO – PAKIŽ – GOEDERER
MIKLOVA MAMA

 

Karolina Arko se je rodila kot tretji otrok v drugem zakonu Antona Arka z Marijo Lavrič dne 7.1.1873 v Ribnici. Po osnovni šoli jo je poslal oče še v samostansko gospodinjsko šolo. Poleg slovenščine je govorila nemško, italijansko in deloma tudi kočevsko nemščino. Priženila se je k Pakižu Antonu, mlinarju in posestniku. Z njim je imela tri otroke, a sta ji dva umrla že v zgodnji otroški dobi, l. 1900 pa še mož Anton. Po očetovi smrti je Miklovina močno zadolžena in mati jo je preprosila, da se je vrnila domov. Prevzela je očetove dolgove, pristala na dosmrtno bivanje v domači hiši svojih neporočenih sester Helene in Antonije pa še na skrb in preživljanje polbrata Janka, ki je bil od rojstva duševno toliko prizadet, da ni bil sposoben za samostojno življenje. Po datumu na izročilni pogodbi se je odločila za reševanje domačije l. 1904.
Z varčnostjo, pridnostjo in gospodarsko sposobnostjo je poplačala dolgove in obdržala posestvo in hišo z gostilno in pekarijo, kmetovanje pa je močno skrčila. Kasneje je pekarijo opustila, ker ni bila dovolj donosna.
Ob vsem trudu in skrbeh za gospodarstvo je morala prenesti smrt obeh mož in treh otrok – umrl ji je tudi drugi mož in njun edini otrok – vendar ni klonila. Ko je zadnja od otrok leta 1918 zbolela za hudo gripo in začela izkašljevati kri, ki je zdravnik povedal, da je to začetek konca. Takrat je sama prevzela nego, se ravnala po Kneippovih nasvetih in premagala bolezen. Nikoli ni potožila in ne povedala, kako jo je, morda najhuje od vsega, prizadelo spoznanje, da je edina hči ne bo nasledila na Miklovini in ne bo živela v Miklovi hiši, ki jo je reševala in obdržala s tolikšnim trudom in odrekanjem. Hči se je namreč dobro leto potem, ko si je pridobila spričevalo, da se je izučila za opravljanje gostilničarske obrti, poročila z zdravnikom in se odločila za življenje z njim in ne na Miklovini. Vendar mati ne njej ne njeni družini ni odtegnila svoje ljubezni in jim ni nikoli odrekla svoje pomoči, če so jo potrebovali.

Ko pri na smrt bolni hčeri, oboleli za hudo gripo, je prevzela v svoje roke nego prvega vnuka, ki se je rodil s pičlimi sedmimi meseci. V takratnih primitivnih razmerah je napravila nekakšen inkubator. Otrokovo ležišče je obložila s pernicami in steklenicami tople vode. Šibki vnuk je ostal pri življenju in dočakal visoko starost.

Ko je po kapitulaciji kraljevine Jugoslavije l. 1941 jugoslovanska vojska odhajala iz vojašnic v Ribnici, so nameravali pognati v zrak ribniški grad. Takrat je šla Miklova mama naravnost tja in k poveljujočim častnikom, jih pregovarjala, prosila in se z njimi kregala, naj pustijo grad v miru. Gradu res niso razstrelili, ali je to preprečila Miklova mama, ali so vojaki dobili drugo povelje, je težko presoditi, a mama je bila prepričana, da je to preprečila ona. Potem so razstrelivo odnesli k Miklovi hiši, a Miklova mama je nazadnje le dosegla, da so ga odstranili še od tam.

Tudi druga svetovna vojna je ni upognila, ko je izgubila vnuka Branka, ki je bil odveden iz njene hiše in usmrčen ob nedokazani obtožbi 1. novembra 1943, in tudi ne bombardiranje Ribnice 1944, v katerem je bila močno poškodovana tudi Miklova hiša, tako da bivanje v njej dalj časa ni bilo možno. Takoj po koncu vojne je začela obnavljati hišo in je sama vodila popravila, čeprav je bila stara že več kot sedemdeset let. Od takratne oblasti je dobila precejšnje posojilo in nemške vojne ujetnike za delo na hiši, morala pa jim je dati hrano, ki jo je bilo v tistih časih težko preskrbeti kot tudi gradbeni material. Za popravilo hišne fasade ji je zmanjkalo denarja. Občina je nanjo hudo pritiskala, češ da njena hiša kvari videt trga. Ko tega pritiska že ni mogla več zdržati, ji je obljubil pomoč hčerin mož, dr. Joško Arko. Z ženo sta začela varčevati in plačala sta popravilo pročelja Miklove hiše v starem slogu l. 1956, malo pred njeno smrtjo.

Miklova mama je umrla 14. 11. 1956 v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je preživela zadnja leta svojega življenja v hčerini družini. Pokopana je na ribniškem pokopališču v Hrovači v grobu Miklovih. S smrtjo ji je bil prihranjen zadnji udarec – nacionalizacija Miklove hiše.

Vse življenjske udarce in vse nevščenosti je znala prenašati potrpežljivo in brez tarnanja in samopomilovanja. Ni se silila v ospredje, ni povzdignila glasu in vendar je imela v rokah vse niti Miklovega gospodarstva. Do sester, ki sta živeli pri njej, je bila vedno potrpežljiva in ju ni nikoli zapostavljala, prav tako ne duševno prizadetega polbrata, za katerega je skrbela vse do njegove smrti. Vsem trem je rada pomagala, če je bilo potrebno, prav tako hčeri in vnukom. Le-teh ni razvajala in ljubkovala, a so vedeli, ko si bili večji, da se nanjo lahko zanesejo.

Enkrat samkrat, ko so jo neusmiljeno priganjali k popravilu hišne fasade, je priložila hčeri v pismo listič, na katerem je potožila: »Prevzela sem, ko sem prišla iz mlina, hišo, posestvo in 21 tisoč goldinarjev dolga, to je bilo dosti. Ljudje so vedno rekli: »Miklovo bo prodano.« Ko sem bila v gostilni, je prišel stari Fleš vsak dan pivo pit in je rekel stari mami: »Miklovka, sedaj vam pa ne bo prodano, ko je ta domov prišla.« S težko mujo sem dolg poravnala, potem pa bombardiranje – spet tak strošek za popravilo, 160 tisoč, kakšnih trideset sem še dolžna. Take dobrote sem imela. Ta papir sežgi, da ne bo kdo videl, kako je meni bilo hudo.«

HELENA ARKO

Rodila se je kot četrti otrok Antona Arka in njegove druge žene Marije r. Lavrič dne 30.3.1875 v Ribnici. Po osnovni in samostanski gospodinjski šoli je ostala doma in pomagala v gospodinjstvu in v gostilni. Oče jo je poslal za nekaj časa v enega od boljših ljubljanskih hotelov, da se je spoznala s tamkajšnjim vodenjem gospodinjstva, njihovim načinom kuhe in pripravo boljših jedi. Zelo rada je kvačkala in je izdelovala prave kvačkane mojstrovine. Kadar ni stregla gostom, je vedno imela v rokah ročno delo. Poleg slovenščine je govorila tudi nemško. Ko je bila že zaročena, je morala na operacijo, po kateri ne bi mogla imeti otrok. Zaroka se je razdrla in je ostala pri hiši kot stara teta. To vlogo je znala sprejeti in jo je prenašala brez pritoževanja. Če je kdaj kasneje po naključju srečala otroka svojega nekdanjega zaročenca, je bila vselej ljubezniva z njima. Njena posebna ljubljenka je bila nečakinja Tončka Pakiž in je zelo žalovala za njo, ko je umrla še kot otrok. Kasneje so ji jo nadomestili nečakinja Ivica in njeni otroci. Zlasti rada je imela srednjega od njih, Branka. Usoda ji je prizanesla in je umrla dne 7.1.1943, deset mesecev pred njegovo usmrtitvijo.

Bila je šibkega zdravja in je veliko bolehala. Vseeno je bila družabna in se je rada pošalila. S trohico humorja je reševala težave, na katere je naletela. Tako je na primer rešila sledeči zaplet. Ko je bila že starejša in slabotna, ob mrzlih zimskih nedeljah ni šla k maši. To je povedala pri spovedi domačemu duhovniku. Ko mu ni hotela obljubiti, da bo vnaprej redno hodila k nedeljski maši, ni dobila odveze. Vendar se je dobro znašla. Odpeljala se je v Ljubljano in šla k frančiškanom. Tam je dobila odvezo in je od takrat hodila k spovedi samo k njim.

Za mlade ljudi je imela vedno posluh in razumevanje. Radi so se pogovarjali z njo in ji včasih tudi kaj zaupali, ker jih je razumela in so vedeli, da zna molčati, če je bil pogovor zaupen.

Znana je bila po tem, da v Miklovi gostilni ni smelo biti opitih ljudi. Goste, ki so prišli že alkoholizirani ali so pili preko mere, je znala vselej odpraviti iz hiše spretno, potihem in brez zapletov.

 

ANTONIJA ARKO

 

kronistka Miklovih

 

Rodila se je kot peti otrok v drugem zakonu Antona Arka in Marije r. Lavrič dne 9.6.1877 v Ribnici. Kot otrok je med prerivanje sorojencev padla s kmečke peči in si poškodovala prsni del hrbtenice. Starša tega nista pravočasno opazila in nista ukrenila ničesar. Šele polbrat Anton, ki je bil takrat že zdravnik v Škofji Loki, je kasneje to ugotovil, vzel dekletce k sebi in mu je uspelo do neke mere zaustaviti nadaljevanje krivljenja hrbtenice. Takrat se je nanj močno navezala in ga je imela menda raje kot starše.
Zaradi svoje telesne okvare je morala že v rani mladosti sprejeti vlogo drugačnega človeka, a o tem ni govorla in se ni pritoževala. Samo enkrat je povedala svoji pranečakinji, kako jo je kot otroka prizadela preglasna pripomba neke ženske: »Škoda, tako lepa deklica, pa pohabljena«. V veliko oporo ji je bil polbrat Anton pa tudi vsi ostali domači, ki niso dopustili, da bi bila izločena iz družine in družbe, ki so jo imele njene sestre.

Po končani osnovni in dekliški samostanski šoli se je izučila za poštarico in je bila zaposlena na pošti v Škofji Loki. Tam se je spoznala s slikarjem Groharjem in ju je po smrti polbrata Antona dala izdelati po fotografiji – morda deloma tudi po slikarjevem spominu nanj – njegovo oljnato sliko. Želela je imeti spomin na polbrata pa tudi nekoliko pomagati slikarju, saj je vedela za njegovo pomanjkanje. Kasneje je dala prav tako po fotografiji napraviti Božidarju Jakcu tudi portret svojega očeta.

Po operaciji zaradi raka na prsih je bila predčasno upokojena in se je vrnila v domači kraj, kjer je imela pri sestri Karolini, Miklovi mami, izgovorjeno pravico bivanja v svoji nekdanji sobi v prvem nadstropju.

Prej družabna se je vse bolj zapirala pred svetom, celo hrano so ji morali nositi v sobo. Posvetila se je zbiranju znamk, iskanju podatkov o svojcih in zapisovanju družinske kronike ter učenju tujih jezikov. Nemščino je znala že iz mladosti. Ko je delala na pošti, se je morala priučiti jugoslovanskega uradnega jezika srbohrvaščine in ob takratni slovanski usmerjenosti ruščine, tako da je na primer prebrala Puškina v originalu. Ko je bila že upokojena, se je naučila toliko angleščine, francoščine, španščine in bolgarščine, da je lahko prebirala knjige v vseh teh jezikih. Vsak dan je prebrala časopis, da je bila kljub izolaciji na tekočem o dogajanju doma in na tujem.

Nekajkrat na leto je šla s katerim od svojih sorodnikov na sprehod v Miklovo Ogrado in enkrat ali dvakrat na obisk k nečakinji Ivici. Takrat si je v Ljubljani kupila novo garderobo in si ogledala obe veliki trgovini z igračami, da je izbrala darila za pranečake. Redno jih je obdarovala za Miklavža in za godove. Dokler so bili v predšolski in osnovnošolski dobi, je vsak teden poslala vsakemu od njih prikupno razglednico. Obiskov na splošno ni marala, izjema so bili le nekateri sorodniki in zlasti nečakinja Ivica in njeni otroci. Zanje je vselej imela čas in jim je postregla s čokoladnimi bonboni.

Ko je bila poštarica, se je navadila na cigarete in jih je pokadila po 40 na dan. Po operaciji se jim je na hitro odpovedala in se jih ni nikoli več dotaknila.

Čeprav ji operater ni napovedal dolgega življenja po operaciji raka, je živela še dobri dve desetletji po njej in ni umrla zaradi raka, ampak zaradi odpovedi srca 23.4.1951. Bila je zadnja od Miklovih, ki je umrla v domači hiši.

Kot njena sestra Helena je tudi ona prišla navzkriž z domačim duhovnikom, a je zaplet rešila po svoje. Pri spovedi je bila vprašana, ali bere »Slovenski narod«. Na njen pritrdilni odgovor jo je duhovnik postavil pred odločitev: ali preneha z branjem »Slovenskega naroda«, ali ne dobi odveze. Odšla je iz spovednice brez odveze in nikoli več ni prestopila cerkvenega praga. Še naprej pa je molila, se držala postov in cerkvenih praznikov, a mašo je brala iz molitvenika, brez cerkve in duhovnika. Pred smrtjo je na sestrino željo pristala na prihod duhovnika. Umrla je z razpelom v roki.

 

IVANA KAROLINA PAKIŽ, por. ARKO

 


Ivica, kot so jo klicali, se je rodila 18. aprila 1898 v Ribnici kot drugi otrok v prvem zakonu Miklove mame s posestnikom in mlinarjem Antonom Pakižem. Njena starejša sestra je umrla triletna za davico, brat in polbrat pa kot dojenčka zaradi vročinske bolezni s krči. Oče ji je umrl za jetiko, ko je imela dobri dve leti. Z boleznijo je okužil tudi ženo in hčerko, zato sta bili, ko je bila Ivica stara tri leta, na okrevanju v Gorici. Tam sta spoznali Simona Gregorčiča, ki se je vtisnil dekletcu v trajen spomin kot »gospod«, ki je vedno prinesel zame sladkorčke«. Šestletna je dobila očima. Ni ga marala in tudi on ne nje. Zato jo je mati poslala v zadnji razred osnovne in nato v triletno meščansko šolo v samostan de Notre Dame v Šmihel pri Novem mestu. Tam je ostala tudi po očimovi smrti in dokončala meščansko šolo leta 1912. Leta 1910 ji je pisala teta iz Ribnice, da so podrli lipo sredi trga. V Šmihelu se je dobro naučila nemščine in začela z učenjem italijanščine. Da bi se izpopolnila v znanju tega jezika, jo je mati poslala še v samostansko šolo Istituto Renati v Udinah. Zelo dobro je igrala klavir in si je želela, da bi se izšolala za pianistko. Na materino željo pa si je pridobila »Učno pismo« Zadruge gostilničarjev, kavarnarjev, žganjetočnikov in izkuharjev z dne 5. januarja 1919 za pomočnico gostilničarske obrti.
Ko se je odločila za snubca zdravnika in za življenje z njim in ne na Miklivini, je pokopala svoje glasbene načrte in tudi namere svoje matere, ki je želela, da nadaljuje s tradicijo Miklovih in prevzame posestvo in gostilno. S poroko je dobila možev priimek Arko, tako da se je vrnilo njej in njenim potomcem staro družinsko ime. Vendar pa si družini nista bili v sorodu, tako je preverjeno za dobro stoletje nazaj.

Ivica je rodila tri otroke, dva sina in hčer. Do njih je bila ljubeča, a stroga in zahtevna. Kot njena mati je bila zelo delavna pa je isto pričakovala tudi od svojih otrok, predvsem pri učenju. Pazila je na to, da so vzdrževali tesne stike s staro mama in tetama v Ribnici, kar ji je zlasti uspelo pri obeh sinovih. V javnem življenju se sama ni pojavljala, ampak je bila samo zvesta sopotnica svojega moža.

Med drugo svetovno vojno jo je silno prizadela usmrtitev dvajsetletnega drugorojenca, njenega posebnega ljubljenca. Kljub temu pa ni nasprotovala možu, ki se je dosledno držal Hipokratove prisege in je med vojno pomagal ne samo svojim bolnikom, ampak tudi ranjenim ali bolnim partizanom, vsakomur, ki so ga ranili Nemci ali partizani, pa tudi Nemcem, če je bila potrebna nujna zdravniška pomoč.

Mož ji je umrl star še ne 64 let, sama pa je dočakala visoko starost. Umrla je 3. aprila 1982, pokopana pa je kot njen mož na ljubljanskih Žalah.

Dr. VOJSLAV JOŽEF ARKO

Klicali so ga Vojko in se pod tem imenom predstavlja tudi še sedaj. Je prvorojenec Miklove Ivice in dr. Jožeta, splošnega zdravnika v Šentvidu nad Ljubljano. Rodil se je 19.8.1920 v Ribnici. Ko mu je bilo pet let, so se starši zaradi očetove službe preselili v Šentvid. Po uspešno opravljeni veliki maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na pravno fakulteto in diplomiral l. 1944. Po začetku druge svetovne vojne se je odselil v Ljubljano, ker so Šentvid zasedli Nemci, Ljubljano pa Italijani. Veliko časa je prebil pri svoji stari mami, Miklovi mami, v Ribnici.

Po italijanski kapitulaciji se je umaknil v Italijo, v Padovo, kjer se je vpisal na fakulteto za politične vede. Zaradi stikov s tamkajšnjim odporniškim gibanjem proti fašizmu ga je fašistična policija zaprla in izročila nemški varnostni službi (»Sicherheitsdienst«, Oddelek Ge-Sta-Po). Nemci so ga februarja 1945 poslali v Nemčijo, a je prišel samo do Verone. Tam je dočakal prihod Američanov. Kot mnogo drugih so ga strpali v taborišče, kjer je moral ostati več kot štiri mesece. Ko so ga v Neaplju izpustili, se je vrnil v Padovo. Tam je dokončal študij na fakulteti političnih ved in doktoriral l. 1947. Naslednje leto se je preselil v Argentino. Samo leto dni je zdržal v Buenos Airesu. Težko je prenašal vroče in vlažno podnebje in se je potem za stalno nastanil v Bariločah pod Andi, kjer živi še sedaj. Že kot dijak se je ukvarjal s planinstvom in pisateljevanjem. V Bariločah je postal eden od ustanovnih članov Slovenskega planinskega društva v Argentini in je o slovenskem in argentinskem gorništvu objavil številne članke v slovenščini in španščini. Prav tako je izdal v obeh jezikih več knjig. Ker se je zaradi ljubezni do gora odločil za življenje pod Andi in si v majhnem kraju ni mogel dobiti zaposlitve, primerne opravljenem študiju, se je preživljal s trgovino. Poročil se je s Slovenko, Mileno Lenard, učiteljico. Imata štiri sinove in sta vse naučila slovenskega jezika.

BRANKO DRAGO GOJMIR ARKO

Branko se je rodil 29. 5. 1923 v Ribnici kot drugi otrok Miklove Ivice in dr. Joška Arka. Kot osnovnošolec je bil izredno spreten pri ročnem delu, risanju in slikanju, v gimnaziji pa se je poskušal tudi v pisateljevanju. Po opravljeni veliki maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani se je vpisal na medicinsko fakulteto, študij mu je pretrgala smrt 1.11.1943.
Po razgovoru z ljudmi, ki se spominjajo dogajanja med drugo svetovno vojno, je razvidno, da je v Strletovi knjigi »Tomšičeva brigada« stvarno le mnenje dr. Pirca, da je bila obtožba namerne okužbe partizanov s tifusom nedokazana. Na drugem mestu iste knjige jo ovrže tudi avtor sam, ko poroča o obolevanju borcev za tifusom že pred prihodom v Ribnico, ko torej še niso imeli nobenega stika z medicincem Arkom. Tudi večina ostalih podatkov v knjigi se ne ujema s poročili ljudi, ki so ga poznali, in ne s pismom Antonije Arko, sestre Miklove mame, ki je imela ves čas, ko je bila Ribnica v rokah partizanov, občasne stike s svojim pranečakom Brankom. O njunih pogovorih je pisno poročala osem mesecev po njegovi likvidaciji svoji pranečakinji.

Arko Branko ni bil usmrčen po obsodbi vojaškega sodišča pri ribniški vojašnici, ampak med umikom partizanov iz Ribnice na Travni gori. Negativne in v veliki meri neresnične podatke o njem je dobil avtor knjige »Tomšičeve brigade« po vsej verjetnosti iz istega vira, ki je opravil ali odredil Arkovo likvidacijo. Dejanski vzrok zanjo ni bil ne medicinski ne politični, ampak osebni.

DR. IRENA MARIJA ARKO

 

Irena je zadnja iz Miklove družine, ki je prišla na svet v Miklovi hiši. Rodila se je 19. januarja 1925. Njena starša, Miklova Ivica in dr. Joško Arko, sta se z družino preselila v Šentvid nad Ljubljano, ko je bila stara devet mesecev. Od tedaj dalje so živeli vedno v tem kraju. Maturirala je na klasični gimnaziji, diplomirala na medicinski in pedagoški fakulteti in se specializirala za področje nevropsihiatrije. Redno delo je opravljala na psihiatrični kliniki v Ljubljani. Poleg službe je posvetila veliko svojega časa in prizadevanj duševno prizadetim otrokom in mladostnikom.

 

Ljubljana, 1997




Vojko Arko

MIKLOVA MAMA

Miklova hiša Ribnica


MIKLOVA MAMA IZ RIBNICE
(Spomini od daleč)


Skozi okno se mi smeje zgodnje bariloško jutro. Oči tipajo v neizrazita vzhodna pogorja, kjer se patagonski gozdovi srečujejo s pustinjo. Prav tam je poleti razsajal gozdni požar, buril divjino in nočni dežek in mraz sta ga srečno zaustavila nekaj kilometrov pred Neumeyerjevo gorsko kočo v Challhuaco, kjer gospodari moj sin Klemen.

Ob pogledih na sivino zgornjih grebenov teh skoraj nedotaknjenih gora mi spomin bega po letih moje mladosti, brodi po ribniških poljih, po obdelanih njivah, po pokošenih steljnikih. Izoblikujejo se mi že pozabljene slike nekdanjega ribniškega trga, ki ga prečka netlakovana osrednja ulica in bežni utrinki misli se dotaknejo trdno grajene Miklove hiše. Prekoračim nekaj stopnic in vstopim skozi široka vrata. Prečkam malce temno vežo, kjer neokretna naprava za točenje piva zavira promet in hušknem v gostilniško sobo z obširnimi hrastovimi mizami, nerodnimi klopmi in čvrstimi, okornimi stoli. V zadnjem predelu razsežnega prostora, kjer vodijo velika vrata v drugi »boljši« lokal, oklepa do stropa segajoča iz črnih lesenih prečk sestavljena ograja gospodarski kotiček z omaricami, policami in razno gostilniško ropotijo. V tem važnem prostorčku se suče priletna, živahna gospa, oblečena v čedno, čeprav malce starinsko obleko.
Miklova mama!
Hitro pregleda papirčke, ki jih je čez dan spravila v predalček,kjer hrani iztrženi denar in kjer jo zdaj zaposlujejo male, enostavne ali nerodne zadevice: občinski davčni računi, recept za služkinjo, ki nekaj kreha, pisemce vnuka, ki ga še ni utegnila prebrati, vabilo na veselico, kamor seveda ne bo šla – pa še druge vsakodnevne sitnosti.

Vem, da mi časovne in zemeljske daljave branijo ogovoriti jo, vem da so to samo obledeli spomini, pa se vendar posvetim enostranskemu srečanju. Pozorno spremljam urne gibe zmeraj zaposlene žene, ki hitro rešuje mimogrede nabrane opravke ter se potem naglo odstrani proti zadnjim predelom hiše, kjer v prostornem hlevu prežvekujejo kravice in krulita dva pujska. Nekaj besed dekli, ki streže živali in že se stara gospa vrne skozi nerodna, kovinska vrata v vežo. Pogleda tja proti mali kleti, pohiti čez težko loputo velike kleti v zastarelo kuhinjo in se posveti pripravljanju večerje za družino in posle.

Komaj prestavi nekaj posode in priloži naročje drv velikemu zidanemu štedilniku, že jo premikanje vrat znova kliče v gostilniško sobo. Voznik je zaustavil konje na cesti, jim pripel uzde in stopil v gostilno, da nekaj poje in popije. Zahteva pivo in se pogaja z gospodinjo za krožnik juhe in košček mesa. Ko je mož postrežen, je treba spet skrbeti za večerjo. Pa vstopita še dva ribniška kapišona, kot smo nekoč imenovati trške gospodarje, in naročita svoji čaši piva. Med skoki v kuhinjo poravna voznik račun, znanca s trga pretresata dnevne dogodke in vprašata mamo za njeno mnenje o spornih zadevah. Treba je odgovarjati, paziti, da medtem juha ne skipi in pogledati za deklo, ki je še vedno ni iz hleva. Slednjič se punca le prikaže, večerja je skuhana in gosta se poslavljata. Trohico jedi sestri, upokojeni poštni uradnici, ki živi v svojem »kotu« v prvem nadstropju in ki bo hotela izvedeti zadnje ribniške novice. Potem spet pospravljanje gostilne in pripravljanje mize za sestanek trških gospa, ki bodo prišle pit kavo in obirat poznane ribničane. Miklova mama bo morala včasih prisesti in sodelovati pri klepetu, čeprav ji glavo že polnijo skrbi jutrišnjega dne. Medtem pridejo delavke s polja, se nastanijo v kuhinji in pričnejo zajemati svojo večerjo. Še nekaj naključnih gostov, čas teče, ura je že pozna, pa se ženske še vedno ne spravijo iz hiše. No, slednjič lahko tudi gospodinja misli na spanje, potem ko je v kuhinji za drugi dan vse v redu pripravljeno. Saj sestre, ki običajno pomaga, ni doma, morala je v Ljubljano k zdravniku. Je malo mlajša od nje, a zmeraj bolna in ne zdrži toliko delo kot ona sama.


Med ribniške spomine se mi mešajo zgodovinske sličice mojega kordiljerskega mesta. Tudi bariloška preteklost govori o pridnem kmečkem življenju, ki je počasi utonilo v sedanjem zagonu trgovinstva in turizma. Nemški, švicarski, baskovski, čilski naseljenci so trebili gozd, gojili živino, utirali njive in travnike v brezmejno divjino, gradili lesene hiše in zmrzovali ob dolgih zimah. Res pa je, da je prvo hišo sedanjega mesta postavil čilski Nemec Wienerhold, ki je kupoval volno, jo prevažal do Pacifika in jo od tam pošiljal v Nemčijo. On je tudi odvažal razne potrebščine za naseljene kmete in ga torej lahko smatramo za trgovskega podjetnika.

Znova se povrne spomin v Ribnico. Sestra Helena se je vrnila in prevzela skrb za gostilno. Zdaj leta Miklova mama po zemljiščih posestva in nadzoruje delo najetih ljudi, ki prevzemajo ta ali oni posel. Ni ravno daleč do Miklovega vrta »na Mlaki«, kjer rastejo sadna drevesa in kjer uspeva za posebno ograjo zelenjava za hišne potrebe. Tam stoji tudi prostoren skedenj. Že bližje je »mali vrt« v ozki ulici proti železnici v »gasi« kot smo imenovali tisti kos ribniškega naselja. Meni se je zdelo tisto posestevce zmeraj nekam zakotno. A vendar je tudi tam domovalo nekaj sadja in zelenjave. Važnejše je bilo staro gospodarsko poslopje, ki je hranilo v svojih kleteh led za pivo. Tega so ob mrzlih dneh sekali na Bistrici kar sredi trga in je v kleti »v gasi« srečno zdržal do konca poletja. Preko polj in železnice je najti zemljišče v Lepovčah, malo dalje je še »ograda« s kozolcem in njivami. Tja sem hodil kot mlad fantič na sprehod s teto Tončko, ki se je na stara leta ukvarjala z učenjem tujih jezikov in s čitanjem knjig. Še naprej proti Mali gori je bil nekoč Miklov vinograd, nesrečni poskus očeta sedanje gospodinje, ki mu je prav tako kot reja sviloprejk prinesel same neprilike, delo in skrbi, a nobenega dobička.

Miklova mama obišče toliko polja, kot ravno zmore in kot ji čas dopušča. V gozd danes seveda ne bo šla. A ima že dogovorjen dan, ko bosta s pristojnim gozdnim uradnikom šla pogledat njeno parcelo in bosta zaznamovala drevesa, ki jih bo podrla in prodala. Potem bo morala pogozditi za prihodnji rod. Srce se ji stisne, ko to pomisli. Ali bo kdo od vnukov imel voljo, da nadaljuje njeno delo? Edina hči, poročena z zdravnikom, živi v mestnih prilikah blizu Ljubljane in otroci hodijo v šole. Kateri se bo brigal za posestvo, ki je njej vsakdanja skrb, nadloga ali veselje?

Že je sobota in zazori nedelja. Miklova mama gre najraje zgodaj zjutraj ob šestih k maši, da je pozneje prosta. Dosti da na cerkev in na obrede. Krega vnuke, če so preleni za molitev in se bolj malo brigajo za nedeljsko mašo. Vendar odda pri občinskih volitvah svoj glas zmeraj za liberalne kandidate. Njen oče, ribniški župan, se je grdo gledal z dekanom Holzapflom in tudi ona nima o sedanjem dekanu posebno dobrega mnenja. Vendar ljudje so ljudje, hiša božja pa je povsem nekaj drugega.

Kmetje iz bližnjih vasi pridejo običajno k osmi maši. Stara navada je, da se po slovesnem obredu kupica vina in nekaj razgovora prileže. Gostilna je na pravšnjem kraju za postanek pred povratkom v domače vasi, pa se napolni. Postreči vso to druščino je precej delovna zadeva. In popoldne bodo prišli fantje. Na srečo se javi že dopoldne krepka punca iz Velikih Lašč, ki se potrudi, da v nedeljo nekaj zasluži, pa prede pomagat in opravlja posel natakarice. Ima rada fantovsko družbo in veselo streže na popoldanski hajki. A zvečer bodo spet posedali kaki kapišoni in še pred fanti bo prišel zdolgočaseni posestnik z nemškim priimkom pit žganje in povedat kako zeleno kot jih samo on zna. Sicer je praktično vsakodneven gost in mama ga včasih napodi, kar pa mu ne brani, da se ne bi drugi dan znova oglasil.

Ko možakar slednjič izgine in predno se bodo nabrali fantje, še ena skrb. Dekla kašlja, treba ji bo dati čaja. Mama gre brž v prvo nadstropje, kjer ima shranjena zdravila. Spomin me zapusti, ne morem ji več slediti. Ne znajdem se, kje je ta njen kotiček. Shramba v zadnjem koncu hiše je natrpana z živili in drugo šaro, verjetno so torej zdravila v veliki sobi, ki je v dobi starega Miklavca, graditelja hiše, obratovala kot čitalnica. To so bili časi narodne prebuje in čitalništvo je cvetelo. Zdaj služi velika soba kot boljša shramba in v njej je nekaj pohištva, predvsem omar. Tam hrani verjetno Miklova mama lipovo cvetje, arniko, kamilice, žajbelj, encijan in druge zdravilne rastline. Moj oče, zdravnik, je večkrat stari gospe omenjal: »Vidite mama, jaz marsikdaj predpišem ista zdravila kot vi, samo v drugi obliki.«

No, ker sem zdaj potratil čas s takimi razmišljanji, ujamem Miklovo mamo, ko se že vrača po stopnicah. Hiti v kuhinjo s svojimi suhimi rožicami, pristavi vodo in začne pripravljati čaj. Medtem pa priložnostna natakarica že pozdravlja prve fantovske goste.


Počasi sestopam od domače hiše po klancu proti jezeru. Tod sem pred leti hodil po stezi čez ravnati breg, zdaj pa so zemljo in travo zagrnile stolpnice in tlakovane ceste. Prečkam najpomembnejšo mestno ulico in med visokimi zidanimi stavbami, ki jih nekoč še sanjal ne bi, mi kima Capilla, sloka slovenska bariloška gora. Še ovinkasta cesta in že se znajdem na dovršenem mestnem trgu.

Pogled mi brzi čez nakodrane modrikaste valove Nahuel Huapija, objame severne gore, kjer kraljuje Cerro Shaihueque, in ko sedem v jesenskem soncu na leseno klopico, pripravljeno za turiste, mi spomin beži v nekdanje čase. V lepem patagonskem popoldnevu se mi misli pomaknejo za desetletja nazaj, ko je v Miklovi hiši plalo mlado življenje. Pa se mi prikaže nekaj sličic, ki jih bom poskusil spraviti na papir.

Velika soba Miklove hiše. Nekje ob steni majhna posteljica. Tam spančka štiriletni vnuček. Trapi ga vnetje v ušesih, pa mu je stara mama privila na glavo gorke obkladke s potrebnimi vložki za ogrevanje. Ne vem več, kaj je bilo, ali olje ali koščki vroče opeke, s katero so greli mrzle postelje.

Ob veliki mizi je zbrano nekaj odraslih ljudi: starši vnučka, dva ali trije njihovi prijatelji in seveda stara mama. Miklavž je pravkar zapustil hišo in pustil za fantiča majhen vlakec. Radovedneži se ukvarjajo s premikanjem vagončkov in s preizkušanjem strojčka, ki poganja lokomotivo in vozičke po napetih tračnicah.

Morda je ropot igračke zbudil fantiča. Na vsak način se je začel premikati in pozorno ogledovati prizorček na veliki mizi. Pa ga je zagrabila huda jezica: veliki ljudje se igrajo z njegovim vlakcem! Začel je jokati. Stara mama je brž prišla do posteljice, ga vprašala, kje ga boli, prevezala povoje okrog glavice, mu prigovarjala in na tolažila. Potem se je umiril. Legel je in spet zadremal. Stara mama pa se je morda spominjala, kako je pred nekaj leti prav tega otročička, ki je bil prezgodaj rojen, negovala z oblogo gorkih steklenic in pernic ter ga rešila smrti, ki so jo vsi znanci že prerokovali. Nebogljenček je rastel, živel dolgo življenje in zdaj piše te vrstice.


V Ribnici prepreza Bistrico več mostov. Eden pelje v grad, ki je bil ob koncu vojne porušen in je preurejen v muzej. Dva mostova sta vodila »na Mlako« kot smo v moji mladosti imenovali tisto trško »predmestje«.

Skozi »Mlako« smo hodili na ribniško kopališče. Malo nad trgom je rečica izdolbla nekaj tolmunčkov in tam blizu drevja in travnikov so tržani postavili primerno leseno zgradbico z nekaj kabinami, s ploščadmi iz desk za sončenje in s stopnicami, ki so se spuščale v vodo.

Moja mama je rada plavala in seveda tudi otroke učila take veščine. Pa nas je vodila na kopališče svoje mladosti. Pozneje smo ob obiskih v Ribnici sami prihajali v tisti počitniški kotiček. Stara mama je prav zaradi nas plačevala kopališke pristojbine in kadar sem se spravljal na kopanje, mi je dala ključ naše kabine.

Na poti na kopališče mi je mama pokazala večjo hišo in povedala, da se je ona tam rodila. Fantiča so stari časi malo zanimali, a si je zapomnil pripovedovanje, povsem pa pozabil na tisto sorazmerno veliko stavbo. Pozneje je v krogu domačih, zlasti tet, izvedel za zgodbo stare mame, ki je po smrti moža in dveh otrok prišla nazaj v Miklovo hišo. In prevzela prezadolženo posestvo. Ker Miklova Karolina ni rada govorila o preteklosti, ni kritizirala ne tarnala o svojih težavah, o teh dogodkih v začetku stoletja od nje nisem kaj dosti slišal. Komaj kdaj mi je kaj omenila o »malnu«, kot so njene sestre imenovale njen bežni dom, ki ga zdaj gledam na stari fotografiji. Prav tako sem tudi samo mimogrede slišal kaj o njenem drugem možu, ki ga moja mama, njegova pastorka, ni prav nič marala. Stara mama mi ga je samo enkrat omenila. »Vzela sem ga, ker sem mislila, da bo dober gospodar.« Pa mi je pozneje v čisto drugi zvezi pisala o svoji življenjski modrosti: »Kesanje in jokanje, to je vse zastonj, tako so naš očka rekli.«

Po povratku s kopanja smo bili seveda lačni. Opoldne ali zvečer je bila za nas določena miza za pečjo v »boljši sobi« v gostilni. Če sem bil sam, je včasih prinesla jedila teta Helena ali služkinja. A kadar smo bili vsi trije vnuki na obisku, se je prav stara mama potrudila, da je prišla z veliko skledo juhe in jo razdelila po krožnikih. Prav tako je urejala z mesom, krompirčkom in zelenjavo. Včasih nas je postregla s svojim izredno dobrim golažem, ki ga je znala samo ona pripraviti. Ko smo bili še majhni, je seveda špinača krasila vso drugo jedačo, po kosilu ali večerji pa smo dobili kaj sladkega. Stara mama je pred jedjo navadno molila, in mi smo odgovarjali. Potem pa je včasih prisedla, povedala, kaj je prav, kaj ne in nas to in ono učila.

Tu se mi spomin utrne in brzi za galebi, ki se sprehajajo nad jezerom. Ko se mi povrnejo ribniške zgodbe, se zbudijo prikazi ribniškega sejma. Vsa osrednja trška cesta, seveda netlakovana in kronana z nekaj visokimi drevesi je polna stojnic, kjer prodajajo vso mogočo robo. Fantič se potika med množico ljudi in ogleduje ponujene dobrote. Potem teče domov in razklada stari mami, kaj vse je videl. In res si priletna in zaposlena žena vzame nekaj časa, spremi vnuka do branjevcev pa mu kupi bombone in lectove srčke.


Znova se prekinejo ribniške slike in pozornost mi zajame bližnji park mestnega trga. Tipam z očmi po nasajenih araukarijah in po košati cipresi nad spomenikom pionirja Prima Caprara. Vtihotapi se mi misel, da je to mogočno drevo zadnje, kar je ostalo od nekdanje divjine, ki jo je Capraro spremenil v delovni prostor za svojo žago. Pa se mi spet porajajo ribniški spomini. Namesto sejma se mi prikrade pust s številnimi pisanimi maškarami. In vidim sličico, o kateri mi je pravila sestra. Majhna punčka je prišla z mamo nalašč zato v Ribnico, da vidi pustne šeme. A je bil pust prav takrat nekam reven in ko sta šli po trgu, ni bilo nikjer nobene našemljene pojave. V Miklovi hiši pa se je tako bitje nenadoma prikazalo. Majhna, nališpana, maskirana ženska je najprej preplašila in potem razveselila deklico. Šele pozneje je otrok izvedel, da tista maškara ni bila nihče drug kot stara mama, ki je hotela ustreči mali vnukinji.


Jesensko sonce sije skozi okno. Sedim v majhni bariloški kavarni, srebam kavico in listam zadnje novice. Navada postreči gostom s časopisjem, kot so to počele kavarne v Ljubljani in Trstu, je v našem kraju razmeroma nova. Ko smo se pred skoraj petdesetimi leti znašli pod Kordiljerami, smo mogli kupiti v kaki trafiki samo najmanj dva dni stare buenosaireške dnevnike. A zdaj imamo na razpolago v kavarnah že jutranji dnevni list, ki ga pripeljejo s kamioneto iz General Roca v deželo jezer. Moj sin Tonček dela za ta časopis. Nazadnje smo pred meseci dobili v samih Bariločah čisto sprejemljiv dnevnik, ki se kliče Cordillerano.

Pregledam naslove in prečitam kako poročilo – vsega zdaj itak ni mogoče brati – pa se mi vsiljuje misel, da se svet ni kaj dosti spremenil kljub tehničnemu napredku. Seveda imamo kup stvari, ki jih še včeraj ni bilo in ki jih prav za prav niti ne potrebujemo. A človeške norosti so zmeraj enake: divjaštva v Bosni in v Liberiji, grožnje raznih vojn, ki naj pomagajo tovarnam orožja do dobičkov, nezmožnost civilizacije, da bi zajezila barbarstvo, ki se začenja že pri nevzgojenih mladostnikih – pa človeka taka razmišljanja zanesejo v dobo velikih prekucij, ki smo jih doživeli in preživeli.

Miklovi mami je bilo usojeno, da jo je pri sedemdesetih letih zajela še druga svetovna vojna. Spominjam se, kako me je vesela sprejela, ko sem zaključil svojo pustolovščino v Makedoniji. Tam sem se z veliko srečo izmazal iz nemškega ujetništva in se brez neprilik vrnil v Ljubljano. Šentvid, kjer je družina živela, so zasedli Nemci pa sem se zatekel v Ribnico. Prvi meseci vojne se niso kaj dosti poznali. Jugoslovanske vojake, ki so preje hodili k Miklovim pit pivo, so zamenjali Italijani. Stara mama se je z njimi lahko pogovarjala, saj se je v mladih letih naučila italijanščine. Ribniške dame in kapišoni so še vedno obiskovali gostilno, polje pa je rastlo in rodilo ne glede na človeške zmešnjave.

Nastanil sem se v Ribnici, včasih sem skočil v Ljubljano radi univerze. Čital sem, študiral in se sprehajal po Brezju tja do Prigorice in Dolenje vasi. V gostilni sem poskusil streči, a nisem opravljal nekega obveznega urnika. Tu in tam me je stara mama prosila, naj vprašam po vaseh po krmi za prašiče: korenje (ona je rekla »mirni«). Kolerabe (»kaule«, koruza (frmentin« po ribniško). Kot po navadi je samo povedala, da vse to potrebuje – a mi ni ne ukazovala, ne zahtevala. Večkrat sem uspel in dobil, katerikrat pa mi je seveda spodletelo.

Leta 1942 so se prilike ostrile. V gozdovih in bližnjih vaseh so se začeli oglašati partizani. Italijani so zagradili trg z bodečo žico, za potovanje v Ljubljano smo morali prositi dovoljenje in kdaj smo tudi slišali pokanje iz Velike Gore. V Bukovici so partizanski streli zadeli dva italijanska vojaka. Italijanska soldateska je zagrabila strica Franceta, brata mojega očeta, in druge kmete in jih ustrelila kot talce. Pri Miklovih je ta dogodek boleče odjeknil. Ljudje so postajali vse bolj razdvojeni v svojih pogledih na vojno in nasprotja so se večala.

Januarja 1943 je Miklovo hišo zadel pomemben udarec: po daljšem bolehanju je preminula teta Helena, ki se je kljub bolezni prizadevala pomagati v gostilni in gospodinjstvu. Zdaj sva se z bratom Brankom, ki se je navadno zadrževal v Ljubljani, nekaj več vrtila v gostilni in stregla gostom, a kaj dosti nisva zalegla. Gostilniški posli so se še močneje zvrnili na ramena Miklove mame.

Vojne ujme so se v naslednjih mesecih zgrinjale nad Ribnico. Italijani in partizani so strahovali vasi, razmere so postale izredno zapletene in so zahtevale od ljudi neke opredelitve. Vojna je v gospodarskem oziru čedalje težje pritiskala. Hrane za živino že v začetku ni bilo lahko dobiti, a tudi hrane za ljudi je začelo zmanjkovati. Gostilna je vse manj dajala. Nekajkrat me je stara mama prosila, da pobaram za denar premoženjskega sorodnika iz bližnje vasi in sem tako posojilo vselej dobil, ona pa se je potrudila, da je kljub vsem težavam ob času vrnila.

Septembra 1943 je Italija kapitulirala. Nemci so zasedli Ljubljano in partizani Dolenjsko. Po igri naključja sem se takrat znašel v Ljubljani, brat Branko prav tako po naključju v Ribnici. Njega so partizani najprej zaprli, potem mobilizirali in ga ob umiku iz Ribnice po običajnem hitrem postopku ustrelili. Obdolžili so ga grehov, ki jih ni zagrešil.

Miklovo mamo je smrt vnuka močno pretresla. Vendar je udarec sprejela kot nekaj neubranljivega, kot klofuto usode. Takrat je pisala »Ubogi revež, on sedaj počiva, a nam je težko. Radovedna sem, ako se s teto Heleno kaj vidita. Jaz nimam nič upanja na dobro, pravim pa, kateri je umrl, je srečen.«

Razumela je, da se nisem več vrnil na Dolenjsko in kmalu odšel v Italijo. Čisto neposredno pa je zadelo staro gospo in njeno sestro Tončko bombardiranje trga. Hiša je izgubila streho in sta se morali umakniti v Bukovico, kjer sta jima zetov oče in žena pokojnega strica Franceta nudila začasno zavetje.


Vzpenjam se po položni stezi proti zgornjim pobočjem mojega domačega hriba Cerra Otta. Ob poti mi kimajo ciprese in radali.

V mislih preletim lepo in srečno življenje v mojem mestecu pod Kordiljerami, v bariloških gorah in v krogu moje družine. Spomin se poslavlja v patagonski resničnosti od ribniške preteklosti po hudih letih druge svetovne vojne.

Vojna vihra se je zaključila. Medtem ko sem po povratku iz nemških zaporov in ameriških taborišč brez večjih težav živel v Padovi, se je Miklova mama z vsem ognjem spravila na popravila Miklove hiše.Za dvainsedemdesetletno ženo je to pomenilo vse kaj drugega kot udoben posel. Letala je po uradih, iskala gradbeni material, prigovarjala nemškim vojnim ujetnikom, ki jih je vlada poslala na delo v opustošene kraje. Predstavljam si trdo delo v takratnih zategnjenih razmerah. Revščina je gospodarila, zraven so še sitnale nove odredbe in novi zakoni. Vzeli so ji nekaj njiv, a obnova ji je posodila manjšo vsoto denarja za popravila. Trohico gotovine je skupila s prodajo lesa v gozdu, saj je bil pri toliko poškodovanih hišah les iskan. Takrat mi je pisala: »Prestali smo dosti, pa nič zato. Korajžen človek ne scaga.«

Koncem 1946 je sestra Tončka spet lahko stanovala v svojem »štibelcu« v prvem nadstropju in streha je bila urejena. Naslednje poletje se je delo nadaljevalo in slednjič je bilo 1948 v glavnem zaključeno. Zavedam se, da sem se v tistem času prav malo brigal za ribniške prilike. Ukvarjal sem se s svojo prihodnostjo, se trudil za potovanje preko oceana in potem z navdušenjem odkrival novi svet. Stara mama ni utegnila dosti pisati in o njenih težavah so mi kdaj poročale moja mama, sestra ali teta Tončka.

Tako sem šele v Argentini izvedel o pestenju občinskih poglavarjev, ki so grenili zadnja leta življenja stare gospe. Zgradba je bila za silo popravljena, a so zahtevali olepšati pročelje, češ da taka stavba kvari videz trga. Priskočil je na pomoč moj oče in plačal zahtevane izboljšave.

Svoja zadnja leta je Miklova mama prebila pri hčeri v Šentvidu, kamor se je preselila po smrti tete Tončke. Zapustila je ta svet novembra 1956.

Po njeni smrti so Miklovo hišo podržavili.

Ob bežnih obiskih v stari domovini sem vselej skočil v Ribnico. Ogledoval sem si Miklovino od zunaj in se spominjal lepih dni, ki sem jih v mladosti tam preživel. Po mojem zadnjem obisku so hišo spremenili v kulturni dom. Ko so politične spremembe v Sloveniji omogočile razdržavljenje zaplenjene imovine, mi je sestra predlagala, da se odpoveva zadevnem postopku. Rad sem pristal. Sam bom pač preminul pod Andi in moji otroci so se že vključili v viharni direndaj ameriškega kontinenta. Nobeden se ne bo ukvarjal s tem, kar je pomenilo njihovi prababici življenjsko brigo. Naj torej hiša še naprej služi ribniški kulturi in naj ostane v mojem rojstnem kraju trajen spomin na Miklovo družino in zlasti na Miklovo mamo, ki je posvetila svoje življenje tej stavbi na sredi trga.


Bariloče, 1997

 

Iskanje po strani

RSS novice

Delovni čas in kontakt

Knjižnica Miklova hiša
telefon
01 83 50 382
041 390 057
Knjižnica Loški Potok
telefon
01 83 50 128
Knjižnica Sodražica
telefon
01 83 71 026

odpiralnicas

Koledar dogodkov

<< April 2017 >> 
 Po  To  Sr  Če  Pe  So  Ne 
       1  2
  3  5  8  9
1012141516
171923
242627282930

Kakšnih dogodkov in prireditev bi si želeli ve? v knjižnici?
 
Kateremu pravlji?nemu junaku se podaljša nos, kadar se zlaže?